Kje sem sedaj?

Kje sem sedaj?

Na dobri poti. Dober občutek imam. Topel. Močan. Hvaležna sem. In še enkrat hvaležna. In to niso puhlice..to prihaja globoko iz mene.
Res je, ko sem prestopila prag, kjer se sestajajo skupine, sem našla mamo, ki mi je ponovno dala življenje. Vedno globlje čutim program, pa sem šele pri prvem koraku, prestopam k drugemu...ne zmorem si niti predstavljati, česa je še program zmožen. Kolikšne mere spokojnosti.
Dve leti vztrajam in ni mi težko, prva zdrava zadeva, ki me je res potegnila v življenju.
Moralo je biti zelo hudo, brezizhodno, da sem brez pomislekov se usedla v avto in se prvič odpeljala v oddaljen kraj-na srečanje.
Počasi vstopa v mene nov-drugačen vzorec, kot sem ga bila vajena. Vzorec, kako skrbeti zase, ne glede na vse...to kar želim vsakemu človeku. Ker vem, kako je bilo hudo, ko sem skrbela za vse, samo zase ne. Prevsem pa za to, da sem skrivala sebe pred seboj in drugimi, da ne bi težke resnice prišle na dan..a sedaj sem odrasla, ne živim več z primarno družino in sedaj naj mi ne bi bilo več treba skrivati ničesar..a vzorec je ostal in spoznavam, da se lahko priučenih stvari odučim in se naučim nove.
Program me uči počasi in postopoma. Največkrat sem po srečanju vsa polna energije, vem kdo sem in kaj si želim..nekajkrat je bilo tudi že težko, a nikdar nisem resno pomislila, da ne bi več vztrajala. Ker se v mojem življenju zelo močno čutijo spremembe. To opazi tudi marsikdo drug. A to mi ni več toliko pomembno kot to, kar čutim jaz. Seveda pa mi kdaj pa kdaj kakšna potrditev tudi še godi.
Spoznala sem, da imam jaz odgovornost skrbeti zase in da to zmorem in da imam vse pogoje za to. Ni mi treba več pričakovati od drugih in biti vedno znova razočarana. Ne pričakujem in dobim veliko, vse. Ko pridem do točke, ko ne zmorem več tako, kot sem nekoč, priznam nemoč..naredim prostor za novo, sveže. Dam višji sili možnost, da nekaj naredi zame. Saj sem jaz že s tem, da sem popustila in nisem več kontrolirala, zelo veliko naredila.
Neverjetno, ko sem priznala, da ne morem več, so se pokazale rešitve. Take, ki si jih jaz nikoli ne bi mogla domisliti. Bog me ima rad. Hvaležna sem za to.
Ni pa popolno. Nisem še ugotovila, kako narediti red v stanovanju. Za nekoga lahka stvar, zame težka. Vse sem že poskušala, od tega, da sem vabila veliko obiskov in sem bila stalno v pospravljanju, do tega, da sem to želela zase narediti..a ne gre, ravno pospravim in že imam spet vse v neredu. Moram prepustiti...prisiliti se ne morem, čutim, da bo to sčasoma se začelo urejati s tem, ko bom pogumno stopala naprej po korakih in se urejala, si to dopustila.

11. korak

Odkar prihajam v Al-Anon, se zavedam, da moram za spokojnost imeti dober odnos z Bogom, kot ga razumem.

Zame je velika razlika med tem, da se zavedam da je Bog v mojem življenju prisoten, in tem, da sem z njim resnično povezan. Enajsti korak mi predlaga, da to povezavo gradim z molitvijo in meditacijo. Ko se discipliniram, da svoj dan začnem z neke vrste molitvijo in meditacijo, moj dan teče bolj gladko, bogatejše, in z več pomena. Nič več ne opazujem sveta okoli sebe samo na pol. Postanem pozoren na vsak trenutek, ki vibrira v skladu z možnostjo zdravljenja in čudežev.

Enajsti korak rad uresničujem tudi preko dneva, ko se pogovarjam z svojo Višjo Silo, tako kot bi to počel z svojim najboljšim prijateljem. Včasih je ta pogovor v tišini. Včasih z njim govorim na glas ali pišem v svoj dnevnik. V vsakem primeru pa sem pri pogovoru iskren in brez cenzure. Raje kot da sem formalen, sem pri pogovoru spontan in verodostojen. K Bogu pristopim tako v jezi, verujoč da razume mojo vznemirjenost, kot bi to vsak dober starš, kot tudi v navdušenosti in zahvaljevanju. Lahko mu povem, da čeprav ne maram vedno njegove volje, jo bom sprejel, čeprav bom za to mogoče potreboval nekaj časa. Lahko se mu izjočem iz srca, v zavedanju da moje ihtenje ustvari svojevrstno molitev. Lahko tudi praznujem z njim v sreči in razigranem smehu, ko odkrivam delčke sebe, za katere sem mislil da so za vedno odšli.