Skrb zase

Nauke Al-Anona sem opazil na najbolj nepričakovanih krajih - na primer v varnostnih navodilih v potniških letalih. Skupaj s podrobnostmi kako si pripeti varnostni pas ter kje je najti najbližji zasilni izhod so navodila vedno svetovala, kako ravnati v primeru padca zračnega tlaka v potniški kabini. Predlagali so, naj si najprej nadenem svojo kisikovo masko in si s tem zagotovitim svoje preživetje preden pomagam drugim.

Odraščanje z alkoholno boleznijo je bilo zame kot pomanjkanje kisika. Moji starši niso nosili svojih "mask", zato nisem dobil veliko stvari, ki so pomembne za čustveno in duhovno preživetje. Stvari kot so stanovitnost, struktura, opogumljanje ter sprejemanje mojih čustev so mi manjkala, zato jih zagotovo nisem mogel dati nikomur drugemu.

V Al-Anonu pa sem se naučil vsega tega in še več. Delo po Al-Anon programu je podobno nošenju kisikove maske. Spodbuja me, da delam kar je potrebno za moje zdravje, stabilnost ter rast. To vključuje primerno hrano, zadosti počitka, spremljanje mojega vedenja in njegovo popravljanje, kadar je to potrebno, deljenje mojih misli ter občutkov z drugimi, prošnjo za pomoč, molitev in meditacijo ter vključitev v Al-Anon skupnost.

Šele takrat, ko bom poskrbel za te odgovornosti do sebe, bom dovolj trden in močan, da pomagam tudi drugim.

Načela pred osebnosti

Včeraj smo imeli na skupini temo Načela pred osebnostmi. Meni je to težko. Še posebej če to pomeni biti dober do nekoga ki ni dober do mene, kot na primer moj družinski član. To, da moram biti dobra do njega, me včasih tako boli, da bi jokala. Začnem se smiliti sama sebi. Zakaj moram jaz dati njemu dobre stvari, če on meni ne? Poleg tega me vedno znova rani. Ko sem tako sedela na skupini, in poslušala izpovedi, mi je prišlo na misel da je to zato, ker bom samo tako pretrgala večni krog trpljenja. Ker se mora nekje začeti, in nekdo mora začeti. Naj se torej začne z menoj.

Prebrali smo naslednje berilo, ko ga delim deliti z vami, saj nas je vse kar malo "presenetilo"...

V Al - Anonu sem se naučil zdravo reagirati na očetovo pitje. Kljub tem pa je moj odnos z starši ostajal skromen. Vsi moji napori da bi bil opažen, slišan, cenjen in ljubljen so spodleteli. Potem sem bil skozi serijo naključij opomnjen, da me 12. Izročilo uči naj postavim načela pred osebnosti. Odločil sem se da se bo začelo z menoj in da se bom skoncentriral na to kaj lahko dam, ne na to kaj lahko dobim.

Prosil sem svojo Višjo Silo naj mi pomaga dati staršem posebno pozornost, hvaležnost, in ljubezen ki sem jo tako obupano želel od njiju. Prosil sem svojo Višjo Silo naj postavi ta načela pred mojo trmasto osebnost, ki je delovala v nasprotni smeri.

Naslednjič ko sem obiskal svoje starše, sem jih poslušal. Dal sem jim svojo pozornost, namesto da sem želel njihove pozornosti glede mene in mojega življenja. Iskal sem stari ki sem jih na njih lahko cenil, kot na primer očetov popoln izbor časa za šalo, in materino zmožnost natančnega opisa nekega dogodka. Zvedel sem se kako ju imam rad.

V svetlobi mojega novega odnosa njune zgodbe zvenijo zanimivo in celo smešno! Rezultati udejanjanja tega načela me fascinirajo. Ko dajem pozornost ljubečemu principu, je moja značilnost da iščem pozornost pri ljudeh ki mi je ne morejo dati, odstranjena. Zame je to delo po korakih. Sedaj nadaljujem tako, da ljubeče dajem in v zameno prejemam olajšanje ki pride s tem da je moja pomankljivost odstranjena.


Misel za danes:

Postavljanje načel pred osebnosti me spreminja v osebo, kakršno bi rad imel v svojem življenju.

Ja, postajam oseba, kakršno želim imeti v svojem življenju. Saj res! Privlačimo kar smo. Ljudje okrog nas so naša ogledala. Bingo! :-)

Hvala BOgu za ta program. To so smerokazi na moji pot. Odgovori na moje molitve. Pot do lepše prihodnosti..:-)

Občutki

Odraščal sem obkrožen s pitjem. Razvil popolno zmedo okrog mojih občutkov. Moj oče je pil, jokal in besnel. Moja mama ni občutila veliko, vsaj tako je izgledalo. Redko je jokala in ne spomnim se, da bi bila zelo nežna. Ker sem odraščal v takšnem okolju, kako naj se kdor koli, predvsem pa moški, nauči kako ravnati s svojimi čustvi? Odzival sem se tako, da sem jih skrival, zanikal in jih tlačil, globoko v sebe. Potem so prišla na dan na neprimeren način in ob neprimernem času.

Na srečo sem našel Al-Anon. Začel sem delati po programu.S pomočjo literature in od pripovedovanju ostalih, ki so doživljali enako zmedo, sem spoznal, da življenje brez čustev pomeni, da goljufam samega sebe za svoje polno življenje. Naučil sem se, da je sreča prav tako del življenja kot je žalost in da zanikanje bolečine ubija srečo. Začel sem svojim čustvom dopuščati, da gredo iz mene, ne glede na to, da je to na začetku bolelo! Bilo je, kot da bi odložil življenjska čustva v neoznačeno kovinsko posodo na polici. Nisem vedel kaj bom dobil, ko bom to posodo odprl. S pomočjo Orodij iz Al-Anona, mojega mentorja in nekaj strokovne pomoči, sem končno našel zdrav način za izražanje mojih čustev. Sedaj verjamem, da je največje darilo okrevanja to, da na začetku, ko se travma zanikanja čustev začne, jo prepoznam.

Beg

Vedno sem bil ponosen nase ker sem se imel tako pod kontrolo. Zato sem doživel kar precejšen šok, ko sem ugotovil da sem uporabljal hrup zaposlenosti na isti način kot moji alkoholični sorodniki uporabljajo alkohol – za omrtvičenje in izolacijo. Vedno sem vsako minuto zapolnjeval z hrupom »pomembnih« aktivnosti. Moje življenje je bilo eno velika, zaposlena invazija.

Nisem bil ravno deloholik, vendar včasih zelo blizu učenje-holika in doseže-holika. Nikoli se nisem ukvarjal s tem kakšno razmerje imam z svojo Višjo Silo, ostalimi ali s seboj. Na srečo me je Al-Anonski prijatelj spomnil da je moja vrednost v tem kdo sem, in ne kaj delam.

Sedaj sem skoncentriran nase – svoje misli, občutke, motive in odnose. Ko ohranjam ta področja ozaveščena, moje aktivnosti postajajo odsev, ne bežanje od zdravega dela mene. Danes se lahko umirim da prisluhnem kaj Bog šepeta mojemu srcu ter opazujem njegov spontani odziv.


»Bog me je klical. Edini problem je bil, da je dobival zaseden signal.«