Kako pomembno je to?

Alkoholik je bil obseden z alkoholom in jaz sem bila obseden z alkoholikom. Gledala sem ga, opazovala, kontrolirala in si izpolnjevala svojo potrebo po tem, da sem užaljena. Smilila sem se sama sebi, se spravljala v zadrego, bila superiorna, zamerila in bila jezna. To se je dogajalo v dramatičnih obratih in zapolnjevalo moje misli in srce. Čudila sem se, zakaj vztrajam v takšnem izčrpujočem obnašanju in duševnem stanju, ki je samo večalo mojo vsesplošno bedo.

V alanonu sem začela spoznavati, da sta beda in potrtost - včasih zame do neke mere celo znani in udobni - moja izbira. Danes želim uporabljati svojo možnosti izbire, da sem srečna, da se počutim umirjeno in da sem dobre volje.

Eden od mojih priljubljenih načinov kako preobrnem mojo navado je uporaba gesla »Kako pomembno je to?« Zaprem oči in začnem gledati na svojo situacijo s širšega, mogoče celo univerzalnega pogleda. Najprej si predstavljam svoje malo stanovanje, nato svoje mesto. Predstavljam si svojo deželo kot na zemljevidu. Nato pride predme cel svet. Če potrebujem razširim svojo domišljijo na naše osončje in na Mlečno cesto. Pomislim na vsa bitja na tem čudovitem velikem svetu in se vprašam, »Kako pomembno je?« Večji kot postane moj svet, bolj se jaz in moj problem skrčiva. V veličastni shemi stvari je to, s čimer se jaz običajno ukvarjam, nenevarno za obstoj sveta. Ta vizualizacija mi pomaga sprevideti, koliko je neka stvar v resnici pomembna, in tako se lahko sprostim in uživam prijetne stvari v svojem življenju.

Osredotočanje na sedanjost

Ko sem delal svoj četrti korak sem zaznal pomembno značajsko hibo, ki je močno vplivala na moje življenje. Imel sem navado, ki bi se ji lahko reklo »pohiti in dokončaj«. Ta fraza označuje pomanjkanje miru, v katerem sem živel, kadar sem se osredotočal na cilj namesto na potovanje.

Kadar živim za rezultate, takrat gledem ves svoj napredek, dosežke in zaupanje v prihodnosti namesto v sedanjosti. Tako zamudim darila, ki mi jih ponuja ta dan. To je lahko divja lepota nevihtnega neba, spontana toplina otroškega objema, samospoštovanje, ki ga prinese opravičilo in radostna potrditev, ki pride ob bodrenju nekoga, ki sem mu mentor.

Nasprotno pa pri osredotočanju na svoje popotovanje okrevanja častim svoje misli in čutstva ter dajem pozornost temu, kar mi želijo povedati glede moje poti. Zaznavam duhovne pomene, ki se kažejo v trenutnih detajlih mojega življenja. Ko pozorno opazujem spremembe, ki jih doživljam, ko se duhovno naprezam z uporabo gesel, korakov ali izročil, ostajam v sedanjosti.

Pripadam

Najprej sem prišel v Al Anon zaradi pitja svoje 16 letne hčerke. Počutil sem se norega in vedel sem, da rabim pomoč. Hčerka je že več kot 3 leta hodila na srečanja AA, ko se je odločila, da razlog za njeno pitje ni alkoholizem, ampak težko otroštvo. Spraševal sem se, če lahko zaradi njene odločitve še ostanem v Al Anonu. Kolikor sem vedel, v moji ožji družini ni bilo drugih alkoholikov. Ponovno, kot že tolikokrat v življenju, sem dobil občutek, da ne pripadam.
Zelo sem hvaležen Tretjemu izročilu, ki pravi, da je »...edini pogoj za članstvo problem alkoholizma pri sorodniku ali prijatelju...«. Edino merilo za moje članstvo v Al Anonu je moj notranji barometer. Ali čutim, da pripadam? Ali se lahko identificiram z drugimi, na katere je vplival alkoholizem? Ali me pitje druge osebe moti, čeprav sama ne verjame, da je alkoholik?
Kljub mojim dvomom sem se odločil nadaljevati z udeleževanjem na Al Anonskih srečanjih in odgovori na moja vprašanja so prišli ob pravem času. Srečanje za srečanje sem poslušal druge deliti misli in občutke s katerimi sem se lahko identificiral. Zgodbe in okoliščine niso bile vedno enake mojim, občutki pa so običajno bili. Zdaj vem, da pripadam Al Anonu, čeprav moja hčerka še vedno misli, da nima problemov s pitjem, ker čutim, da me njeno pitje prizadene. Še več: pripadam, ker želim okrevati.

Skrb zase

Pred 5 leti bi vprašala: Kaj je to skrb zase? Sedaj je to moja prioriteta. Mogoče zveni sebično. Pa ni. Jaz sem namreč prišla do ugotovitve, da sem se 26-let svojega življenja ubijala. To je bil počasen samomor. Nisem vedela kdo sem, kaj si želim, zakaj, niti kaj si zaslužim in zakaj. Moj program v glavi je bil negativen. V alkoholni družini sem se naučila da nisem vredna nič. Da sem ničvredna in nepomembna. Da nič kar naredim, ni dovolj dobro. Da me nihče nima rad. To so bila sporočila s katerimi sem odraščala. Pa nikar ne mislite da smo bili čudaki. Ne! Mi smo bili lepa slovenska družina. Sosedje so vedno mislili da je pri nas vse v redu. Ko pa smo v resnici umirali. Kot otrok sem prosila boga, da naj me pusti umreti. Dvajset let kasneje, po hudih traumah in družinskih dramah, ki so se vlekle tudi v moje ljubezensko življenje, sem to ponovno storila pri 26-ih. Če ne bi bila kristjanka, me ne bi bilo več.

Potem sem vse spustila. Začela živeti en dan naenkrat. Naredila odmik. Ostala sva samo jaz in bog. Toliko praznine in bolečine. Kdo sploh sem, kaj sploh rada delam? Ničesar nisem vedela. Ničesar si nisem želela. Začela sem z počasnimi koraki. Narava mi je bila všeč, zato sem začela hoditi v naravo. Sama. Z bolečino. Začela sem fotografirati, kar me je osrečevalo, saj sem pozornost preusmerila navzven. Tam sem se tudi večkrat usedla na tla in govorila z bogom. Kar pogovarjala sem se, ker sem ugotovila da mi je bilo bolje če sem to storila. V tistem času sem imela mir v srcu, čeprav sem šla čez velikansko krizo. Začela sem hoditi na Al-Anon. Spominjam se, da sem hodila na srečanja, ne vede zakaj. Samo nekaj prijetnega je bilo tam. Sčasoma sem sprevidela da so bili ljudje ki so me v življenju najboj prizadeli in zavrnili, zelo bolni. Ugotovila sem, da okrevam, in da je to, kar bog trenutno dela v mojem življenju. Da se učim živeti. Korak za korakom. To ni bilo lahko. Zdelo se mi je, da svet okoli mene živi, medtem ko se jaz prebijam skozi travme in se ukvarjam s seboj in iščem odgovore na vse tiste ZAKAJ. Zanimivo je, da ko gledam nazaj, vidim, da sem dobivala odgovore.

Sedaj živim. To je čisto drugačno življenje kot prej. Ne iščem več potrditve v svetu. Ne skušam biti najlepša, najpametnejša, najboljša. V tem novem življenju je vse veliko bolj preprosto. Naučila sem se, da sem popolna točno takšna, kot sem. Da je na tem svet zame prostor, in da si mi ga ni treba izboriti ali dobiti dovoljenja da živim. Dovoj je samo da živim. Spokojno. Mirno. Ponižno. Ko sem svoje srce očistila zamer in žalosti, sem videla svet drugače. Sedaj si želim drugačnih stvari, mislim drugačne misli. Spremljam svoje želje in potrebe. Pozorna sem na svoje telesne, čustvene in duševne potrebe. To ni lahko, če nisi prej skrbel za nobeno izmed njih. Še vedno nisem popolnoma ozdravljena, pa vendar mi je v tolažbo da sem na dobri poti. Sicer ta pot ni lahka, ker je drugačna. Moji vrstniki grejo žurat, jaz grem spat. Oni gredo v bar, jaz v cerkev. Oni so cool, jaz sem čudna.

Veliko molim in se učim o bogu in življenju. Ugotavljam kako je v resnici bog dober. Da me ima neskončno rad. V njem sem našla vrednost. Ne, nisem bila napaka(!). Nisem bila nenačrtovana. Ko sem se rodila je bog mislil da sem najlepša na svetu, četudi moj zemeljski oče ni bil tega mnenja. In bog tega mnenja ni spremenil. Zato lažje skrbim zase. Ko se zavedam da sem dragocena, vem, da si zaslužim najboljše. Najboljšo hrano, prijatelje, življenje. To sem jaz. Posebna, edinstvena, vredna.

Odpuščanje

Včasih nisem prepričana ali sem odpustila svojemu očetu ali ne. Sedaj je namreč mrtev. Pa vendar vem,da ga imam rada. Spominjam se kako je bilo ko sem bila mlajša in smo živeli v nasilnem alkoholnem domu. Takrat sem prosila Boga, da bi moj oče čimpreje umrl, saj sem ga z vsakim dnem bolj sovražila. Bala sem se tudi tega, da me bo nekega dne prosil za odpuščanje. Zdelo se mi je nemogoče. Nikoli. Pa vendar je ta nikoli prišel po dolgih travmah.

Hotela sem to ignorirati. Živeti, kot da se nikoli ni zgodilo. Kot da moj oče nikoli ni pil in kot da moje otroštvo ni bilo zavito v temo, strah in solze. Pretvarjati se, da je preteklost za mano. Živeti sedaj in ne misliti na preteklost. Žal, to ni mogoče. Znašla sem se v težkih bolnih odnosih z osebami nasprotnega spola, ki so mi odprle rane, ki sem jih lahko zacelila samo tako, da sem se vrnila k prvotnemu viru bolečine. Mojemu otroštvu. Mojemu očetu.

Hvala Al-Anonu. Hvala BOGU! Mir je prišel v moje srce. Spokojnost je moj stalni spremljevalec. Ko sedim na AA skupinah, čutim ljubezen do teh ljudi. To je moj oče. Tam ga slišim. Tam ga čutim. Lahko ga razumem, in sočustvujem z njim. Ko mi spodrsne, in padem v brezno depresije, vem kako lahko je narediti spodrsljaj. Kako hitro se pade. Ne obtožujem ga več. Kako sem mu lahko sodila, ko pa ne vem, kdo je sploh bil. Kaj se mu je v življenju zgodilo? Kako težko je imeti takšno bolezen? Ne,ne morem mu. Lahko sem samo hvaležna da se me je Bog usmilil in da ne grem po isti poti, kot toliko otrok alkoholikov. Da me alkohol ne tolaži, da mi ne da lažne omame. Prizanešeno mi je. Njemu pač ni bilo. Zato ga razumem. Ni zmogel skrbeti niti zase, le kako bi lahko zame? Kadar imam slab dan, sem hvaležna, da v naročju še nimam otroka ki bi rabil mojo ljubezen. Le kako bi mu lahko dala nekaj, česar nimam? Ko vzkipim, sem žalostna ali utrujena, komaj prenašam samo sebe, takrat nimam potrpljenja za otroka. Sedaj vem da je le po Božji milosti moje življenje drugačno. Da se zdravim. Da sem dobila možnost, ki jo tudi znam izkorititi. Hvala Bogu. Hvala. Hvala. Hvala.