SEM HAPPY KER LAHKO POKLIČEM MARSIKOGA IZ PROGRAMA

Res mi je uredu, u bistvu sem ful srečen, počutim se živo; Dejstvo, da imam na spisku tel številk oseb, ki jih imam "priljubljene" oz. na katere se lahko obrnem v težavah zame super lušno število posameznih oseb iz programa, tako odraslih otroc, kot tudi AA, svojcev, mi daje danes zelo lep občutek, meaning of my life! Veliko mi pomeni, da se lahko vrtim v, ob, na, orek, v mojem življenju ter prepuščam koga bi lahko poklical morda zaradi katere stvari, ali pa kdo bi morda mene lahko poklical. Ne, da mi je to bistvo, me pa osrečuje, ko vidim da lahko prepuščam veliko paleto oseb, srečanih v programu Al-Anon. Tudi druge osebe so morda kdaj pa kdaj na spisku, toda meni danes zadostuje to, da lahko mirno živim-to je da sem poln in da trošim energijo, DA NE RABIM ŠEPETAT. To dejstvo da se lahko obrnem po pomoč na katerega od članov programa, ali pa da jaz komu ponudim pomoč, morda samo s tem, da ga poslušam, mi daje veliko, ogromno - danes. Tudi služenje kot samemu sebi mi veliko pomeni v programu. Počutim se živo, vredno.

Hvala, LP

Ljubljančan X:D

Kje sem sedaj?

Kje sem sedaj?

Na dobri poti. Dober občutek imam. Topel. Močan. Hvaležna sem. In še enkrat hvaležna. In to niso puhlice..to prihaja globoko iz mene.
Res je, ko sem prestopila prag, kjer se sestajajo skupine, sem našla mamo, ki mi je ponovno dala življenje. Vedno globlje čutim program, pa sem šele pri prvem koraku, prestopam k drugemu...ne zmorem si niti predstavljati, česa je še program zmožen. Kolikšne mere spokojnosti.
Dve leti vztrajam in ni mi težko, prva zdrava zadeva, ki me je res potegnila v življenju.
Moralo je biti zelo hudo, brezizhodno, da sem brez pomislekov se usedla v avto in se prvič odpeljala v oddaljen kraj-na srečanje.
Počasi vstopa v mene nov-drugačen vzorec, kot sem ga bila vajena. Vzorec, kako skrbeti zase, ne glede na vse...to kar želim vsakemu človeku. Ker vem, kako je bilo hudo, ko sem skrbela za vse, samo zase ne. Prevsem pa za to, da sem skrivala sebe pred seboj in drugimi, da ne bi težke resnice prišle na dan..a sedaj sem odrasla, ne živim več z primarno družino in sedaj naj mi ne bi bilo več treba skrivati ničesar..a vzorec je ostal in spoznavam, da se lahko priučenih stvari odučim in se naučim nove.
Program me uči počasi in postopoma. Največkrat sem po srečanju vsa polna energije, vem kdo sem in kaj si želim..nekajkrat je bilo tudi že težko, a nikdar nisem resno pomislila, da ne bi več vztrajala. Ker se v mojem življenju zelo močno čutijo spremembe. To opazi tudi marsikdo drug. A to mi ni več toliko pomembno kot to, kar čutim jaz. Seveda pa mi kdaj pa kdaj kakšna potrditev tudi še godi.
Spoznala sem, da imam jaz odgovornost skrbeti zase in da to zmorem in da imam vse pogoje za to. Ni mi treba več pričakovati od drugih in biti vedno znova razočarana. Ne pričakujem in dobim veliko, vse. Ko pridem do točke, ko ne zmorem več tako, kot sem nekoč, priznam nemoč..naredim prostor za novo, sveže. Dam višji sili možnost, da nekaj naredi zame. Saj sem jaz že s tem, da sem popustila in nisem več kontrolirala, zelo veliko naredila.
Neverjetno, ko sem priznala, da ne morem več, so se pokazale rešitve. Take, ki si jih jaz nikoli ne bi mogla domisliti. Bog me ima rad. Hvaležna sem za to.
Ni pa popolno. Nisem še ugotovila, kako narediti red v stanovanju. Za nekoga lahka stvar, zame težka. Vse sem že poskušala, od tega, da sem vabila veliko obiskov in sem bila stalno v pospravljanju, do tega, da sem to želela zase narediti..a ne gre, ravno pospravim in že imam spet vse v neredu. Moram prepustiti...prisiliti se ne morem, čutim, da bo to sčasoma se začelo urejati s tem, ko bom pogumno stopala naprej po korakih in se urejala, si to dopustila.

11. korak

Odkar prihajam v Al-Anon, se zavedam, da moram za spokojnost imeti dober odnos z Bogom, kot ga razumem.

Zame je velika razlika med tem, da se zavedam da je Bog v mojem življenju prisoten, in tem, da sem z njim resnično povezan. Enajsti korak mi predlaga, da to povezavo gradim z molitvijo in meditacijo. Ko se discipliniram, da svoj dan začnem z neke vrste molitvijo in meditacijo, moj dan teče bolj gladko, bogatejše, in z več pomena. Nič več ne opazujem sveta okoli sebe samo na pol. Postanem pozoren na vsak trenutek, ki vibrira v skladu z možnostjo zdravljenja in čudežev.

Enajsti korak rad uresničujem tudi preko dneva, ko se pogovarjam z svojo Višjo Silo, tako kot bi to počel z svojim najboljšim prijateljem. Včasih je ta pogovor v tišini. Včasih z njim govorim na glas ali pišem v svoj dnevnik. V vsakem primeru pa sem pri pogovoru iskren in brez cenzure. Raje kot da sem formalen, sem pri pogovoru spontan in verodostojen. K Bogu pristopim tako v jezi, verujoč da razume mojo vznemirjenost, kot bi to vsak dober starš, kot tudi v navdušenosti in zahvaljevanju. Lahko mu povem, da čeprav ne maram vedno njegove volje, jo bom sprejel, čeprav bom za to mogoče potreboval nekaj časa. Lahko se mu izjočem iz srca, v zavedanju da moje ihtenje ustvari svojevrstno molitev. Lahko tudi praznujem z njim v sreči in razigranem smehu, ko odkrivam delčke sebe, za katere sem mislil da so za vedno odšli.

nemoč

V preteklosti nisem dovolil moji mami, ki je pila, da bi bila takšna, kot je. Počutil sem se, kot da moram imeti popolno kontrolo nad svojim okoljem, kar je pomenilo, da sem jo kontroliral. Če sem samo pomislil na to, da ne bi kontroliral, me je bilo strah, saj nisem vedel, kaj se bo potem zgodilo.

Prvi korak mi je zares pomagal. Zavedel sem se, da sem nemočen nad vsem, razen nad seboj. Pridejo pa dnevi, ko sem nemočen tudi nad seboj. Takrat vem, da je prav, in da je čas, da neham nositi breme tega, kar se dogaja z mojo mamo in z vsemi ostalimi v mojem življenju. Ko prevzamem odgovornost samo zase, odložim veliko breme.

Če hočem živeti polno življenje, to pomeni, da ne morem imeti vsega pod kontrolo. Šele ko se prepustim Višji Sili, lahko resnično zaživim. Prvi korak je super način za začetek okrevanja, vendar ga moram začeti udejanjati.

Rast v Al-Anonu

Preden sem prišel v Al-anon sem si vzel negativne komentarje k srcu. Verjel sem jim in se spraševal kaj je narobe z menoj. Tudi kot odrasel sem v sebi nosil osebo ki je odraščala z starši alkoholiki in vsrkala zlorabe in bolezen. Velik del zdravljenja je bilo razkrivanje tistega dela sebe ki je poškodovan, skrbeti zanj in se ga naučiti brezpogojno ljubiti.

Ko sem naredil tretji korak in resnično predal svojo voljo in življenje v roke višji sili, sem se znašel zavitega v zdravilno ljubezen. Do koraka enajst , molitve in meditacije, sem se kopal v ljubezni vsak dan. Ko sem vztrajno delal korake , sem se naučil ljubiti sebe v celoti-mojo moč in mojo šibkost. Sedaj imam veliko večjo samozavest, ki jo sedaj nikomur ne dovolim vzeti. Al-anon mi je dal čudovita darila- samospoštovanje in samozavest, ki sta me zavarovala pred nesprejemljivim vedenjem.

Ko sedaj moj sin pride iz šole in mi pove da so ga obmetavali z žaljivkami, mu povem alanonske lekcije o ljubezni do samega sebe. Učim ga česae sem se naučil na alanonu. Povem mu preproste načine s katerimi se lahko odmakne...

Skrbi

Včasih sem načrtoval stvari dva do tri tedne vnaprej in potem skrbel ali se bodo iztekle dobro ali ne. Vedno sem bil zmeden, ker sem moral razmišljati več stvari hkrati.

Sedaj se učim da se upočasnim in živim »En dan naenkrat.« Seveda je dobro če razmišljam o svoji prihodnosti in o tem kaj bi rad počel. Vendar mi ni potrebno živeti v jutri in skrbeti za stvari ki so izven moje kontrole.

Današnji dan ima samo 24 ur. Lahko jih dobro porabim, če jih živim po programu. Lahko pomagam nekomu ki ima problem, naredim lastno inventuro, ali delam na pomembnem delu programa zame. To mi pomaga, da ne razmišljam o prihodnosti in da se osredotočim na sedanjost.

okrevanje in jeza

S članico Al-anona sem se pogovarjala o tem, kako zelo je bila jezna, ker je odraščala v alkoholni družini. Vprašala me je, kako sem premagala jezo, da imam sedaj ljubeč, odrasel odnos z mojo mamo.
Za razlago sem jo vzela na krajše potovanje skozi Dvanajst korakov. Prvo sem si priznala, da sem nemočna nad mojim otroštvom. Preživetvene zmožnosti, ki sem jih razvila, so naredile mojo odraslost nemogočo. Drugič, začela sem verjeti, da mi lahko samo moja Višja sila pokaže, kako se zdravi odrasli obnašajo.Tretjič sprejela sem odločitev, da si zapišem ljudi in situacije, ki mi jih Višja sila pošlje na pot, da mi pokažejo, kakšno je zdravo obnašanje. Četrtič naredila sem inventuro mojega odnosa in gibanja, ki so me ovirale pred tem, da bi imela boljše odnose z mojo mamo. Petič priznala sem Bogu, sama sebi in mojemu mentorju, da me moja jeza iz preteklosti ovira, da bi sprejela ljubezen, ki mi jo mama ponuja danes.
Šestič in sedmič sem postala pripravljena, da se moje hibe odpravijo in ponižno sem prosila mojo Višjo silo, da naj to naredi. Naslednji korak je bil enostaven, saj sem že vedela, da je moja mama na seznam pri Osmem koraku, želela sem narediti spremembe. Vendar je Deveti korak predstavljal izziv. Jo bom prizadela, če bom drezala v preteklost? Namesto tega sem se odločila, da bom spremenila svoje obnašanje tako, da bom sprejela njeno ljubezen in ji jo bom vračala. Desetič: opazovala sem svoje obnašanje vsak dan, da sem videla, če moja dejanja zadržujejo stare vzorce. Enajstič: prosila sem Boga, da me naredi za bolj ljubečo osebo, za katero verjamem, da njegova volja velja tudi zame. Dvanajstič: začela sem prenašati sporočilo zdravljenja z deljenjem mojih izkušenj ostalim in s tem tudi pokazati, kako sem se rešila starih vzorcev z življenjem po Korakih vsak dan posebej.

Skrb zase

Nauke Al-Anona sem opazil na najbolj nepričakovanih krajih - na primer v varnostnih navodilih v potniških letalih. Skupaj s podrobnostmi kako si pripeti varnostni pas ter kje je najti najbližji zasilni izhod so navodila vedno svetovala, kako ravnati v primeru padca zračnega tlaka v potniški kabini. Predlagali so, naj si najprej nadenem svojo kisikovo masko in si s tem zagotovitim svoje preživetje preden pomagam drugim.

Odraščanje z alkoholno boleznijo je bilo zame kot pomanjkanje kisika. Moji starši niso nosili svojih "mask", zato nisem dobil veliko stvari, ki so pomembne za čustveno in duhovno preživetje. Stvari kot so stanovitnost, struktura, opogumljanje ter sprejemanje mojih čustev so mi manjkala, zato jih zagotovo nisem mogel dati nikomur drugemu.

V Al-Anonu pa sem se naučil vsega tega in še več. Delo po Al-Anon programu je podobno nošenju kisikove maske. Spodbuja me, da delam kar je potrebno za moje zdravje, stabilnost ter rast. To vključuje primerno hrano, zadosti počitka, spremljanje mojega vedenja in njegovo popravljanje, kadar je to potrebno, deljenje mojih misli ter občutkov z drugimi, prošnjo za pomoč, molitev in meditacijo ter vključitev v Al-Anon skupnost.

Šele takrat, ko bom poskrbel za te odgovornosti do sebe, bom dovolj trden in močan, da pomagam tudi drugim.

Načela pred osebnosti

Včeraj smo imeli na skupini temo Načela pred osebnostmi. Meni je to težko. Še posebej če to pomeni biti dober do nekoga ki ni dober do mene, kot na primer moj družinski član. To, da moram biti dobra do njega, me včasih tako boli, da bi jokala. Začnem se smiliti sama sebi. Zakaj moram jaz dati njemu dobre stvari, če on meni ne? Poleg tega me vedno znova rani. Ko sem tako sedela na skupini, in poslušala izpovedi, mi je prišlo na misel da je to zato, ker bom samo tako pretrgala večni krog trpljenja. Ker se mora nekje začeti, in nekdo mora začeti. Naj se torej začne z menoj.

Prebrali smo naslednje berilo, ko ga delim deliti z vami, saj nas je vse kar malo "presenetilo"...

V Al - Anonu sem se naučil zdravo reagirati na očetovo pitje. Kljub tem pa je moj odnos z starši ostajal skromen. Vsi moji napori da bi bil opažen, slišan, cenjen in ljubljen so spodleteli. Potem sem bil skozi serijo naključij opomnjen, da me 12. Izročilo uči naj postavim načela pred osebnosti. Odločil sem se da se bo začelo z menoj in da se bom skoncentriral na to kaj lahko dam, ne na to kaj lahko dobim.

Prosil sem svojo Višjo Silo naj mi pomaga dati staršem posebno pozornost, hvaležnost, in ljubezen ki sem jo tako obupano želel od njiju. Prosil sem svojo Višjo Silo naj postavi ta načela pred mojo trmasto osebnost, ki je delovala v nasprotni smeri.

Naslednjič ko sem obiskal svoje starše, sem jih poslušal. Dal sem jim svojo pozornost, namesto da sem želel njihove pozornosti glede mene in mojega življenja. Iskal sem stari ki sem jih na njih lahko cenil, kot na primer očetov popoln izbor časa za šalo, in materino zmožnost natančnega opisa nekega dogodka. Zvedel sem se kako ju imam rad.

V svetlobi mojega novega odnosa njune zgodbe zvenijo zanimivo in celo smešno! Rezultati udejanjanja tega načela me fascinirajo. Ko dajem pozornost ljubečemu principu, je moja značilnost da iščem pozornost pri ljudeh ki mi je ne morejo dati, odstranjena. Zame je to delo po korakih. Sedaj nadaljujem tako, da ljubeče dajem in v zameno prejemam olajšanje ki pride s tem da je moja pomankljivost odstranjena.


Misel za danes:

Postavljanje načel pred osebnosti me spreminja v osebo, kakršno bi rad imel v svojem življenju.

Ja, postajam oseba, kakršno želim imeti v svojem življenju. Saj res! Privlačimo kar smo. Ljudje okrog nas so naša ogledala. Bingo! :-)

Hvala BOgu za ta program. To so smerokazi na moji pot. Odgovori na moje molitve. Pot do lepše prihodnosti..:-)

Občutki

Odraščal sem obkrožen s pitjem. Razvil popolno zmedo okrog mojih občutkov. Moj oče je pil, jokal in besnel. Moja mama ni občutila veliko, vsaj tako je izgledalo. Redko je jokala in ne spomnim se, da bi bila zelo nežna. Ker sem odraščal v takšnem okolju, kako naj se kdor koli, predvsem pa moški, nauči kako ravnati s svojimi čustvi? Odzival sem se tako, da sem jih skrival, zanikal in jih tlačil, globoko v sebe. Potem so prišla na dan na neprimeren način in ob neprimernem času.

Na srečo sem našel Al-Anon. Začel sem delati po programu.S pomočjo literature in od pripovedovanju ostalih, ki so doživljali enako zmedo, sem spoznal, da življenje brez čustev pomeni, da goljufam samega sebe za svoje polno življenje. Naučil sem se, da je sreča prav tako del življenja kot je žalost in da zanikanje bolečine ubija srečo. Začel sem svojim čustvom dopuščati, da gredo iz mene, ne glede na to, da je to na začetku bolelo! Bilo je, kot da bi odložil življenjska čustva v neoznačeno kovinsko posodo na polici. Nisem vedel kaj bom dobil, ko bom to posodo odprl. S pomočjo Orodij iz Al-Anona, mojega mentorja in nekaj strokovne pomoči, sem končno našel zdrav način za izražanje mojih čustev. Sedaj verjamem, da je največje darilo okrevanja to, da na začetku, ko se travma zanikanja čustev začne, jo prepoznam.

Beg

Vedno sem bil ponosen nase ker sem se imel tako pod kontrolo. Zato sem doživel kar precejšen šok, ko sem ugotovil da sem uporabljal hrup zaposlenosti na isti način kot moji alkoholični sorodniki uporabljajo alkohol – za omrtvičenje in izolacijo. Vedno sem vsako minuto zapolnjeval z hrupom »pomembnih« aktivnosti. Moje življenje je bilo eno velika, zaposlena invazija.

Nisem bil ravno deloholik, vendar včasih zelo blizu učenje-holika in doseže-holika. Nikoli se nisem ukvarjal s tem kakšno razmerje imam z svojo Višjo Silo, ostalimi ali s seboj. Na srečo me je Al-Anonski prijatelj spomnil da je moja vrednost v tem kdo sem, in ne kaj delam.

Sedaj sem skoncentriran nase – svoje misli, občutke, motive in odnose. Ko ohranjam ta področja ozaveščena, moje aktivnosti postajajo odsev, ne bežanje od zdravega dela mene. Danes se lahko umirim da prisluhnem kaj Bog šepeta mojemu srcu ter opazujem njegov spontani odziv.


»Bog me je klical. Edini problem je bil, da je dobival zaseden signal.«

Kako pomembno je to?

Alkoholik je bil obseden z alkoholom in jaz sem bila obseden z alkoholikom. Gledala sem ga, opazovala, kontrolirala in si izpolnjevala svojo potrebo po tem, da sem užaljena. Smilila sem se sama sebi, se spravljala v zadrego, bila superiorna, zamerila in bila jezna. To se je dogajalo v dramatičnih obratih in zapolnjevalo moje misli in srce. Čudila sem se, zakaj vztrajam v takšnem izčrpujočem obnašanju in duševnem stanju, ki je samo večalo mojo vsesplošno bedo.

V alanonu sem začela spoznavati, da sta beda in potrtost - včasih zame do neke mere celo znani in udobni - moja izbira. Danes želim uporabljati svojo možnosti izbire, da sem srečna, da se počutim umirjeno in da sem dobre volje.

Eden od mojih priljubljenih načinov kako preobrnem mojo navado je uporaba gesla »Kako pomembno je to?« Zaprem oči in začnem gledati na svojo situacijo s širšega, mogoče celo univerzalnega pogleda. Najprej si predstavljam svoje malo stanovanje, nato svoje mesto. Predstavljam si svojo deželo kot na zemljevidu. Nato pride predme cel svet. Če potrebujem razširim svojo domišljijo na naše osončje in na Mlečno cesto. Pomislim na vsa bitja na tem čudovitem velikem svetu in se vprašam, »Kako pomembno je?« Večji kot postane moj svet, bolj se jaz in moj problem skrčiva. V veličastni shemi stvari je to, s čimer se jaz običajno ukvarjam, nenevarno za obstoj sveta. Ta vizualizacija mi pomaga sprevideti, koliko je neka stvar v resnici pomembna, in tako se lahko sprostim in uživam prijetne stvari v svojem življenju.

Osredotočanje na sedanjost

Ko sem delal svoj četrti korak sem zaznal pomembno značajsko hibo, ki je močno vplivala na moje življenje. Imel sem navado, ki bi se ji lahko reklo »pohiti in dokončaj«. Ta fraza označuje pomanjkanje miru, v katerem sem živel, kadar sem se osredotočal na cilj namesto na potovanje.

Kadar živim za rezultate, takrat gledem ves svoj napredek, dosežke in zaupanje v prihodnosti namesto v sedanjosti. Tako zamudim darila, ki mi jih ponuja ta dan. To je lahko divja lepota nevihtnega neba, spontana toplina otroškega objema, samospoštovanje, ki ga prinese opravičilo in radostna potrditev, ki pride ob bodrenju nekoga, ki sem mu mentor.

Nasprotno pa pri osredotočanju na svoje popotovanje okrevanja častim svoje misli in čutstva ter dajem pozornost temu, kar mi želijo povedati glede moje poti. Zaznavam duhovne pomene, ki se kažejo v trenutnih detajlih mojega življenja. Ko pozorno opazujem spremembe, ki jih doživljam, ko se duhovno naprezam z uporabo gesel, korakov ali izročil, ostajam v sedanjosti.

Pripadam

Najprej sem prišel v Al Anon zaradi pitja svoje 16 letne hčerke. Počutil sem se norega in vedel sem, da rabim pomoč. Hčerka je že več kot 3 leta hodila na srečanja AA, ko se je odločila, da razlog za njeno pitje ni alkoholizem, ampak težko otroštvo. Spraševal sem se, če lahko zaradi njene odločitve še ostanem v Al Anonu. Kolikor sem vedel, v moji ožji družini ni bilo drugih alkoholikov. Ponovno, kot že tolikokrat v življenju, sem dobil občutek, da ne pripadam.
Zelo sem hvaležen Tretjemu izročilu, ki pravi, da je »...edini pogoj za članstvo problem alkoholizma pri sorodniku ali prijatelju...«. Edino merilo za moje članstvo v Al Anonu je moj notranji barometer. Ali čutim, da pripadam? Ali se lahko identificiram z drugimi, na katere je vplival alkoholizem? Ali me pitje druge osebe moti, čeprav sama ne verjame, da je alkoholik?
Kljub mojim dvomom sem se odločil nadaljevati z udeleževanjem na Al Anonskih srečanjih in odgovori na moja vprašanja so prišli ob pravem času. Srečanje za srečanje sem poslušal druge deliti misli in občutke s katerimi sem se lahko identificiral. Zgodbe in okoliščine niso bile vedno enake mojim, občutki pa so običajno bili. Zdaj vem, da pripadam Al Anonu, čeprav moja hčerka še vedno misli, da nima problemov s pitjem, ker čutim, da me njeno pitje prizadene. Še več: pripadam, ker želim okrevati.

Skrb zase

Pred 5 leti bi vprašala: Kaj je to skrb zase? Sedaj je to moja prioriteta. Mogoče zveni sebično. Pa ni. Jaz sem namreč prišla do ugotovitve, da sem se 26-let svojega življenja ubijala. To je bil počasen samomor. Nisem vedela kdo sem, kaj si želim, zakaj, niti kaj si zaslužim in zakaj. Moj program v glavi je bil negativen. V alkoholni družini sem se naučila da nisem vredna nič. Da sem ničvredna in nepomembna. Da nič kar naredim, ni dovolj dobro. Da me nihče nima rad. To so bila sporočila s katerimi sem odraščala. Pa nikar ne mislite da smo bili čudaki. Ne! Mi smo bili lepa slovenska družina. Sosedje so vedno mislili da je pri nas vse v redu. Ko pa smo v resnici umirali. Kot otrok sem prosila boga, da naj me pusti umreti. Dvajset let kasneje, po hudih traumah in družinskih dramah, ki so se vlekle tudi v moje ljubezensko življenje, sem to ponovno storila pri 26-ih. Če ne bi bila kristjanka, me ne bi bilo več.

Potem sem vse spustila. Začela živeti en dan naenkrat. Naredila odmik. Ostala sva samo jaz in bog. Toliko praznine in bolečine. Kdo sploh sem, kaj sploh rada delam? Ničesar nisem vedela. Ničesar si nisem želela. Začela sem z počasnimi koraki. Narava mi je bila všeč, zato sem začela hoditi v naravo. Sama. Z bolečino. Začela sem fotografirati, kar me je osrečevalo, saj sem pozornost preusmerila navzven. Tam sem se tudi večkrat usedla na tla in govorila z bogom. Kar pogovarjala sem se, ker sem ugotovila da mi je bilo bolje če sem to storila. V tistem času sem imela mir v srcu, čeprav sem šla čez velikansko krizo. Začela sem hoditi na Al-Anon. Spominjam se, da sem hodila na srečanja, ne vede zakaj. Samo nekaj prijetnega je bilo tam. Sčasoma sem sprevidela da so bili ljudje ki so me v življenju najboj prizadeli in zavrnili, zelo bolni. Ugotovila sem, da okrevam, in da je to, kar bog trenutno dela v mojem življenju. Da se učim živeti. Korak za korakom. To ni bilo lahko. Zdelo se mi je, da svet okoli mene živi, medtem ko se jaz prebijam skozi travme in se ukvarjam s seboj in iščem odgovore na vse tiste ZAKAJ. Zanimivo je, da ko gledam nazaj, vidim, da sem dobivala odgovore.

Sedaj živim. To je čisto drugačno življenje kot prej. Ne iščem več potrditve v svetu. Ne skušam biti najlepša, najpametnejša, najboljša. V tem novem življenju je vse veliko bolj preprosto. Naučila sem se, da sem popolna točno takšna, kot sem. Da je na tem svet zame prostor, in da si mi ga ni treba izboriti ali dobiti dovoljenja da živim. Dovoj je samo da živim. Spokojno. Mirno. Ponižno. Ko sem svoje srce očistila zamer in žalosti, sem videla svet drugače. Sedaj si želim drugačnih stvari, mislim drugačne misli. Spremljam svoje želje in potrebe. Pozorna sem na svoje telesne, čustvene in duševne potrebe. To ni lahko, če nisi prej skrbel za nobeno izmed njih. Še vedno nisem popolnoma ozdravljena, pa vendar mi je v tolažbo da sem na dobri poti. Sicer ta pot ni lahka, ker je drugačna. Moji vrstniki grejo žurat, jaz grem spat. Oni gredo v bar, jaz v cerkev. Oni so cool, jaz sem čudna.

Veliko molim in se učim o bogu in življenju. Ugotavljam kako je v resnici bog dober. Da me ima neskončno rad. V njem sem našla vrednost. Ne, nisem bila napaka(!). Nisem bila nenačrtovana. Ko sem se rodila je bog mislil da sem najlepša na svetu, četudi moj zemeljski oče ni bil tega mnenja. In bog tega mnenja ni spremenil. Zato lažje skrbim zase. Ko se zavedam da sem dragocena, vem, da si zaslužim najboljše. Najboljšo hrano, prijatelje, življenje. To sem jaz. Posebna, edinstvena, vredna.

Odpuščanje

Včasih nisem prepričana ali sem odpustila svojemu očetu ali ne. Sedaj je namreč mrtev. Pa vendar vem,da ga imam rada. Spominjam se kako je bilo ko sem bila mlajša in smo živeli v nasilnem alkoholnem domu. Takrat sem prosila Boga, da bi moj oče čimpreje umrl, saj sem ga z vsakim dnem bolj sovražila. Bala sem se tudi tega, da me bo nekega dne prosil za odpuščanje. Zdelo se mi je nemogoče. Nikoli. Pa vendar je ta nikoli prišel po dolgih travmah.

Hotela sem to ignorirati. Živeti, kot da se nikoli ni zgodilo. Kot da moj oče nikoli ni pil in kot da moje otroštvo ni bilo zavito v temo, strah in solze. Pretvarjati se, da je preteklost za mano. Živeti sedaj in ne misliti na preteklost. Žal, to ni mogoče. Znašla sem se v težkih bolnih odnosih z osebami nasprotnega spola, ki so mi odprle rane, ki sem jih lahko zacelila samo tako, da sem se vrnila k prvotnemu viru bolečine. Mojemu otroštvu. Mojemu očetu.

Hvala Al-Anonu. Hvala BOGU! Mir je prišel v moje srce. Spokojnost je moj stalni spremljevalec. Ko sedim na AA skupinah, čutim ljubezen do teh ljudi. To je moj oče. Tam ga slišim. Tam ga čutim. Lahko ga razumem, in sočustvujem z njim. Ko mi spodrsne, in padem v brezno depresije, vem kako lahko je narediti spodrsljaj. Kako hitro se pade. Ne obtožujem ga več. Kako sem mu lahko sodila, ko pa ne vem, kdo je sploh bil. Kaj se mu je v življenju zgodilo? Kako težko je imeti takšno bolezen? Ne,ne morem mu. Lahko sem samo hvaležna da se me je Bog usmilil in da ne grem po isti poti, kot toliko otrok alkoholikov. Da me alkohol ne tolaži, da mi ne da lažne omame. Prizanešeno mi je. Njemu pač ni bilo. Zato ga razumem. Ni zmogel skrbeti niti zase, le kako bi lahko zame? Kadar imam slab dan, sem hvaležna, da v naročju še nimam otroka ki bi rabil mojo ljubezen. Le kako bi mu lahko dala nekaj, česar nimam? Ko vzkipim, sem žalostna ali utrujena, komaj prenašam samo sebe, takrat nimam potrpljenja za otroka. Sedaj vem da je le po Božji milosti moje življenje drugačno. Da se zdravim. Da sem dobila možnost, ki jo tudi znam izkorititi. Hvala Bogu. Hvala. Hvala. Hvala.

Premisli

Pomembno je biti povezan, zame je pomembno deliti in ko se v teh dneh obračam k strani bloga in zasledujem kak nov prispevek, vem, da je to čas zame ... Kadar potrebujem nekaj, začnem pri sebi. To pa je tako, da podelim svojo izkušnjo in s tem, ko dajem, prejemam. Zdaj vem, da je v mojem življenju pomembno raziskovanje svojega sveta, potreb, hotenj, želja. V preteklosti sem vedno iskala izven sebe, kontrolirala svet, življenje drugih, na vsak način vztrajala v situacijah, da bi se drugi vedli tako kot sem želela jaz. Nasa sem pozabila, pomembni so bili seveda drugi in ves čas sem izkoristila za ukvarjanje z drugimi, sama pa ob tem "izginjala" ...Pomembno je, da lahko prepoznam razliko v situacijah, odnosih; ali gre za moje resnične potrebe in kaj takrat potrebujem,ali pa gre za moje trenutne impulze, s katerimi bi spreminjala druge. In s katerimi orodji si lahko takrat pomagam. Ko me določena situacija oz. odnos "vrže" iz mojega notranjega miru, lahko vem, da ne gre da mi ni več potrebno reagirati TAKOJ. Lahko se ustavim, sprejem, spustim in prepustim bogu svojo situacijo, voljo in življenje v njegovo varstvo. Takrat vem, da sem na pravi poti, da lahko zaupam. Učim se, da je življenje pot, ki jo ne poznam in ni se mi več potrebno truditi, poznati vsak korak vnaprej, danes je vsak dan zame novo raziskovanje, ki mi prinaša vse tisto kar je dobro zame ...

Kritiziranje

Znašla sem se, kar naenkrat, polna slabe vesti. Pa kaj prihaja iz mojih ust? Trudim se da bi bila vzor, da bi se trudila bolj razumeti kot biti rezumljena, in da ne bi kritizirala nikogar, razen sebe( pa še sebe ne preveč)..in kaj se zgodi? Že tretji dan sem se v službi zalotila da sem opravljala in kritizirala. In to ljudi, ki me prav nič ne zadevajo. Ne vem kako v resnici živijo in zakaj so kakršni so. Ugotavljam da je moj šef verjetno alkoholik, in sem kar nekaj pametna, da kakšen je. Kaj bi moral delati, narediti..kot da jaz vem kako mu je, in zakaj je takšen kot je...Včeraj se je zgodilo da sem skritizirala kar nekega prišleka, ki sem slišala da je tajnici naročil kavo takoj ko je stopil skozi vrata. In se potem pametujem kakšen da je in razlagam po pisarni kako se ljudje obnašajo. Potem pa mi tajnica pove, da ga je sama vprašala če bi kaj spil. !!!....To mi je dalo misliti..!! Pa kaj mi je? Resnično sem opazila to hibo. Tudi ko gremo na kosilo. Kakšne stvari govorim? kakšna ženska sem? Zaslišala sem se govoriti čiste neumnosti, plehke, površinske in neumne pripombe.. slišala sem se govoriti z neumnim glasom..se smejati ko ena koza :-) ..

Ugotovila sem da sama nikakor ne morem tega spremeniti. Bolj ko se trudim, slabša postajam,... Tako sem prišla do zaključka da moram prostiti Boga da odstrani to mojo pomankljivost...ponižno..on me je ustvaril, on me lahko pozdravi..( in pa - Saj to je eden od 12-ih korakov.!)

Hvaležno se zavedam da je tudi to blagoslov, da vidim svoje pomankljivosti in lahko iskreno prosim Boga, da me spremeni..mu dam dovoljenje da deluje v mojem življenju in me preoblikuje v osebnost, za kakršno sem namenjena da bi postala..:-)

Napredek, ne popolnost,:-)

neodvisnost

Ne vem. Vem le da moram deliti. Da je dobro da delim. V sebi čutim da ne morem deliti povsem iz srca. Dolgo sem delal odmik od doma, od ljudi, ki so mi bili blizu in med tem časom sem šel skozi marsikatere korake, skozi menjave služb, bivanjskega prostora, se privajal na življenje, sam usmerjal svoje finančno smer, zamenjal sem šolo, ...Najbolje to, da sem v obdobju 3-4 leta skrbel sam zase. In zdaj zagotovo ne morem reči da sem isti kot takrat. Lahko sem hvaležen za to kar sem danes, za to kar me je naredilo to, ta odmik v času. Začenjma čutiti blaženo življensko spokojnost. Rad bi tudi spriščenost, igro, sprečo smeh. Vendat ne hitim. Sedaj moram sprejeti samo to, kar se mi trenutno poraja. Začenjam čutiti svojo življenjsko spokojnost, začenjam čutiti kdo postajam in tudi kaj so moje odgovornosti do sebe ter tudi do drugih.
Danes sem bil na pogrebu. Umrla je sestra moje babice. Seveda smo se poznali. Prvo moram podeliti to, da sem jezen, razbesnjen, ker nisem samostojen, ker nisem neodvisen. V življenju pogosto ni 2. šans. Pač če zajebeš, se ti morda naslednjič porodi druga priložnost. Zmotilo me je to. Peljal sem se s sestro tja kamor smo bili namenjeni in se počutil, kot da sem bil povlečen nazaj, ker so oni tako planirali in niti osnevnega nisem izvršil. Na pogreb smo zamudili. In večerje, pa sem se počutil kot da sem bil povlečen ven in niti osnovnega nisem mogel podeliti z ostalimi. To je velik nauk meni o samostojnosti in individualnosti, neodvisnosti. Ob drugi priložnosti sem neodvisen. Kljub vemu sem se cel dan držal iskreno 6 točke Samo Danes, ki govori, da se potrudim dobro vplivati na ljudi, niti malo ne kritizirati kogarkoli razen samega sebe. Lahko sem ponosen da sem v redu izpeljal do konca dan v tem tonu, drugič pa je neodvisnost moja svodoba.

Andraz AlA

Služenje

Vedno ko dam, prejmem. In kar dam , prejmem. Predvsem pa ko dam iz srca. In vidim, kako Bog deluje v mojem življenju, najbolj takrat, ko pogledam nazaj. Ko sem začutila da začnemo pisati tale Blog in dala pobudo, si nisem predstavljala kako bi to lahko naredili, kako bo sprejet in ali bo komu koristil. Spominjam se da sem samo začutila da bi to bilo nekaj dobrega, in začela delati korake v tej smeri. In Bog je poskrbel da sem nagrajena po njegovo. Ko sem postala urednica tega bloga, sem se naučila upravljati z orodji, spoznala sem se z načinom oblikovanja spletne strani in hkrati dala svoj prispevek naši skupnosti. Nato se je zgodilo, da sem v službi dobila novo funkcijo-trikrat lahko ugibate-Urednica spletne strani našega podjetja. Če to ni naključje? :-)

Rada služim, ker vidim kako mi Bog zaupa vedno boljše zadolžitve. Ko poslušam svoj notranji glas, in rečem Da, čeprav nimam pojma kako bi jaz to lahko naredila, s čim, ali sem sploh sposobna, ali bom našla čas, ali bo dobro, ali ima sploh smisel-vendar zaupam Bogu da bo on za to poskrbel, se vedno vse izteče, in zgodi se nekaj , kar mislim da je nemogoče. Nisem si mislila da sem sposobna govoriti pred 100 ljudmi, povedati svojo zgodbo-bala sem se kako bom zvenela, kako me bodo sprejeli, kako se bom po mikrofonu slišala-pa sem to storila zato, ker sem čutila da je tako prav- se opogumila- naredila to za Boga in mu prepustila končni izid-in vse je bilo bolje kot sem si sploh mislila da je mogoče.

Zadnje čase se mi zgodi da pride do mene kakšen član al-anona in me prosi za Mentorstvo. Hmmm..si mislim..jaz nimam pojma kako ti biti dober mentor..hkrati pa vem, da moram samo reči DA, in se prepustiti Njegovemu vodstvu...

Navdušena sem nad tem, kako neverjetno hitro napredujem, ko služim. Dokler sem samo sedela na skupinah in ušla domov takoj ko sem lahko, naredka ni bilo tako veliko. Nisem se počutila sprejeta, razumljena, nisem čutila da sem na pravi poti. Šele ko sem se začela razdajati, tudi v zasebnem življenju, ne da bi zato kaj pričakovala, so se začele spremembe, predvsem v odnosih. V službi, doma, s prijatelji. Ko naredim več, kot ljudje pričakujejo, ne da bi za to pričakovala povračilo, to doseže pravi namen. Dolgo časa mi je to bilo težko. Zakaj pa bi svoj čas in denar zapravljala za druge ljudi, kaj mi pa oni dajo? Dokler sem tako razmišljala, ni delovalo. Potem pa sem začela razvijati ta odnos z Bogom, in odločila sem se da bom delala stvari zanj, in tako včasih moje služenje niti ni znano, vendar plačilo pride. Od Boga. Najbolje cenim duhovne darove, ki jih dobim. Mir, veselje, spokojnost..smisel življenja.

Služenje je to da delim na skupini, da pokličem ko mi je težko, da prevzemam funkcije, da napišem prispevek na Blog..da sem dobra do družinskih članov, potrpežljiva s sodelavci in ljudimi ki niso tako daleč kot jaz, ali pa so enostavno drugačni. Služim tudi sebi, in svoji duši, ko skrbim za svoje fizične in duševne potrebe. Jaz verjamem da služim tudi takrat, ko se odmaknem od problematičnih ljudi in tako poskrbim zase, njih pa ne podpiram v njihovi "norosti"..

Služenje je sicer tudi denarno. Ker sem hvaležna svojemu Bogu, da imam prihodke, se trudim da tudi del tega dam. Kamor pač čutim da je prav.

Jaz mislim da nas Služenje v skupini uči služenja v življenju. Skupina je družina ki jo nikoli nismo imeli. To pomeni da bi morali tudi v svojem privatnem življenju služiti. V svoji primarni družini, delavnem mestu. itd..saj četudi prisluhnem obupanemu človeku v čakalnici, skuham kavo sodelavcem, grem na obisk k babici in dedku ko to zmorem, prijazno pozdravim snažilko na Wc-ju, se nasmejim poštarju-- SLUŽIM..

Odmik

Kar nekaj časa sem imela težave z odmikom. Ko sem poizkušala, se je moje bistvo obrnilo proti meni in težko mi je bilo biti sama s seboj. Začela sem razumevati, da se ta del odmika opira na sprejemanje mojih misli in čustev in pridobivanju zadovoljstva biti sama s seboj.
Ko sem se čutila sprejeto pri Al-Anonu, sem rasla v samosprejemanju, ki mi je dalo pogum, da se poizkušam odmakniti. Poizkušala sem to narediti pri aktivnem alkoholiku. Ko je moj mož šel po službi na pijačo in je prišel pozno na kosilo, smo z otroci pojedli in šli na zgodnjo kino predstavo. Nisem ostala doma, čakajoč ga z jezo in grenkobo.
Ko se je nekdo soočal z dilemo pri delu, sem se naučila, da sem ponudila moje izkušnje in jim potem prepustila, ne glede na to ali je oseba uporabila moje ideje. Nisem izgubila moje smeri ali produktivnosti z govorjenjem o problemih nekoga drugega.
Potem sem se začela odmikati od mojega alkoholnega starša in prav tako od treznega. Ko so se pregovarjali, sem se naučila reči: "Prepričana sem, da boš našla kreativno rešitev!" in zapustila sobo. Da bi povečala mojo skrb zase, sem našla rešitev v tem, da sem najela avto, kadar sem jih obiskala. Če me je nekdo poizkušal potegniti v prepir, sem se usedla v avto in se nekam odpeljala, dokler se nisem toliko pomirila, da sem se lahko vrnila.
Sedaj, ko imam že veliko prakse, ugotavljam, da se vse lažje in lažje odmikam. Bolj, ko se odmikam, več časa imam, da spoznam, sprejmem in preživim čas z resnično čudovito osebo z menoj!

Spokojnost

Sama sem v svoji preteklosti bila večino časa na gugalnici občutkov; ali sem bila večino časa v strahu, napetosti, ali pa sem bila evforična, "predozirana" z občutki zadovoljstva, trenutne sreče ... V takem nihanju je bilo zame zelo težko živeti, predvsem pa tudi zato, ker sem za vsa ta občutja potrebovala druge ljudi, da sem lahko naravnala in prilagodila svoje občutke ...
Danes vem, da je to nihanje zame nevarno, škodljivo in VEM, da si ne želim več škodovati.Želim živeti sebe, biti "pri sebi". To zame pomeni, da je spokojnost zame na prvem mestu, da so moje potrebe na prvem mestu. Da se lahko ustavim in se vprašam kam želim s svojim ravnanjem priti in ali mi določeno škodljivo ravnanje, ki je sicer trden del mojega vedenjskega vzorca iz pretelkosti, prinaša to kar si želim. NE. In ker iz izkušenj, ki sem se jih naučila v al anonu, VEM, da mi je lahko z izbiro drugačnih vedenj (novih) lahko bolje, da lahko na ta način najdem svojo spokojnost, se lahko lažje odločim za odmik z ljubeznijo in zase. Moj temelj spokojnosti je moja vera v boga, moja povezanost z višjo silo. Moj temelj spokojnosti, so srečanja, kjer sem lahko to kar sem in kjer dam tisto kar imam ter dobim vse kar potrebujem. In to krepim vsakodnevno - z delom po programu. Zato je program danes, nekaj kar je moja rast in hvaležnost ob tem je vedno v mojem srcu.

Živim in pustim živeti

Vedela sem, da bo enkrat prišel ta mili dan, ko bom na skupini sredi molitvice za spokojnost odprla oči od samega razsvetljenja.

...da sprejmem, česar ne morem spremeniti,...

In tako je bilo ravno danes. V sebi nosim veselje do življenja, grenkobo, kaos in še večji kaos, popolno urejenost, srečo, prisrčnega otroka, brazgotino, ki se celi, polomljeno kost, vse, kar pred nekaj leti niti pomislila ne bi, da je mogoče občutit v srcu. Veliko je neizrečenih besed v vseh teh mladostno odraslih letih molčanja in prikimavanja. Odločila sem se, da razrijem svojo dušo, da podelim del sebe, da se razdam za edino vredno stvar.

Težko mi je bilo na začetku obiskovanja skupine Odrasli otroci alkoholikov(OOA) reči, da sem hči alkoholika... Vendar se zdaj zavedam procesa, ki je bil nujno potreben in pri vsakem izmed nas ima kar nekaj skupnega. Jokala sem na začetku, ob prvih obiskih srečanj, kot dež, ki lije iz škafa, kot neurje ob smrtni uri, kot divje morje, ki nemilo buta v trdne skale in jih z vso silo skuša raztreščit. Poslušala sem zgodbe Alanonk in alkoholikov, takrat še v našem kraju ni bilo skupine OOA, in sem bila začudena, kako imamo podobne razmere, občutki so mi bili znani, bili smo ena velika družina, ki išče rešitev.

Danes z radostjo v srcu vnašam v vsak dan svojega življenja gesla in korake, ki sem jim sprejela za svoje. Tega mi nihče ne more vzeti! Z nasmehom lahko rečem, da sem ponosna na sebe, da sem se izvlekla iz tega "družinskega sranja", kjer je oče popival že več kot deset let, povsem umirjeno in počasi je alkohol razjedal našo družino, mene je srkal globoko, v skrivnostno temo sramu, nesreče in ponižanj. Živi in pusti živeti sem si prigovarjala, pa vedno znova in znova Spusti in Bogu prepusti, najljubše mi je bilo, ko sem povsod imela napisano SAMO DANES. Bila sem obupana, pa nisem odnehala, klofuta življenja me je še bolj utrdila, da sem še z večjo vnemo sledila svojim sanjam, verjela sem, da lahko zaživim sproščeno in srečno brez bremena preteklosti in staršev.

Pomežiknila sem si v ogledalu in si rekla: "Draga moja, uspelo ti je!"

Spusti in Bogu prepusti

Geslo "Spusti in Bogu prepusti" je imelo velik vpliv name, ko sem prvič prišla v Al-Anon. Mnogo let kasneje ga še vedno uporabljam, da ločim moj del od Božjega v rasti, ki jo iščem in po kateri hrepenim.
Pred kratkim sem prebrala, kako je vrtnar nemočen pri rastlinah in njihovem razvoju ali propadu v vrtu. Lahko samo sprejme realnost klime in naredi, kar je potrebno, da zadovolji potrebe rastlin. Prvo, kar vrtnar naredi je to, da gre na kolena, da posluša dušo in jo hrani s hranili, točno tako, kot pazljivo posadi semena. Potem je potrebno poskrbeti za varnost. Meje so postavljene, da se prepreči škoda močnega vetra. Rastlinjaki ščitijo sadike pred močnim dežjem ali soncem. Škropilnice so v uporabi, kadar ni dovolj dežja. Potem je čas za ločitev in čakanje, da se vidi, kaj je žetev prinesla.
Podobno je bilo pri meni. Ni bilo, dokler se nisem predala, padla na kolena in prosila Boga za pomoč, bila sem vodena v Al-Anon. Tam so člani poslušali moja napačna razumevanja v zvezi z alkoholizmom, medtem, ko mi je program nudil zavetje in hrano, ki sem jo rabila za rast. Kakorkoli, ne meni je, da se prepojim s hranilom in uporabim zaščito. Vsakič, ko pridem na srečanje, berem literaturo, pokličem mojega mentorja ali se javim za služenje, sprejmem surovi material, ki mi ga ponuja program in ga uporabim za hranjenje in rast mojega duha. Takrat "Spustim in Bogu prepustim," da prinese žetev miru, treznosti in ljubezni.

Krivda

Krivda je še ena od mojih značajskih hib, ki tudi po nekajletnem okrevanju v al anonu rada pokuka ven in me spomni kje sem trenutno in kaj v tistem trenutku potrebujem. Najpogosteje se pojavi v odnosih z ljudmi, ki so mi blizu. Lahko je prisotna že v stavku, ki ga kdo drug izreče in se jaz počutim krivo, ker sem začutila in ravnala drugače, kot bi želel nekdo drug. Lahko ima krivda večji pomen in obseg, odvisno za kakšen odnos gre.
Nekoč je bila krivda ena od vsakodnevne veličine mojega doživljanje in ta krivda mi je zameglila zdrav pogled na življenje, nisem imela poguma biti to kar sem, nenehni strah, da sem ga spet kje polomila in kaj bodo o meni mislil in rekli drugi... Ko nisem mogla več shajati s svojo nakupičeno napetostjo, sem jo sprostila doma; tako da sem besnela nad otrokom, nad partnerjem, da bi se olajšala. In potem ponovno krivda, ki me je opozarjala kakšen človek sem, kako nisem vredna ljubezni in tega da sem mama in še in še ... Ko to berem, vem kako bolno in težko zame in za druge je bilo moje početje, vendar danes vem, da takrat nisem znala drugače in da danes vem in lahko izbiram drugače. Tako lahko svoje napake priznam sebi, Bogu in drugim. Zame in za moje okrevanje je to nadvse pomembno.
Vsak dan prosim Boga, naj bo ljubezen do mene tako močna, da sem lahko kar sem, da mi ni treba živeti več po mnenju drugih ljudi, da zaupam sama sebi. Kot nadaljuje molitvica za spokojnost; Daj, da bom ljubila samo sebe, ne da bi se obsojala, kajti, če se obsojam, si naprtim breme krivde in zaèutim potrebo po tem, da bi se kaznovala ter pozabim na TVOJO ljubezen. Okrepi mojo voljo, da si bom znala odpustiti takoj sedaj. Očisti moj um vsega čustvenega strupa in vseh samoobsodb, da bom lahko v miru zaživela ljubezen.

Prfekcionizem

Kot otrok sem uživala, ko sem svoji mami vsako jesen pomagala saditi tulipanove čebulice. Naučila me je, da jih sadim v vrstah – urejeno. V mojem prvem domu sem se veselila cvetenja mojih lastnih tulipanov. Nekoč me je moj mož vprašal: »Zakaj sadiš tulipane v vrstah? Zakaj jih ne sadiš v kupčkih?« Opazila sem, da mnogo mojih sosedov sadi rože v skupinah – vzorec, ki sem ga smatrala za raztresenega.


Kmalu potem je Al-Anonka na srečanju delila, kako je nekatere stvari delala kot jih je delala njena mama – kot da je to edini način. Naenkrat mi je postalo jasno, zakaj sem nekatere stvari delala na določen način. Moja mama me je tako naučila.

Kasneje na počitnicah, sem videla račke v ribniku, vse v vrsti. Tam so bile, kot utelešenje fraze, ki jo je moja mama pogosto uporabljala: »Počakaj, draga, dokler ne spravim svojih račk v vrsto.« Prvič sem se vprašala, zakaj imam rada stvari tako urejene in na svojem mestu. V svoji alkoholni družini sem se naučila, da bom varnejša in srečnejša, če bom brez vprašanj naredila, kar so mi naročili. V moji družini je poslušnost pomenila slediti strogi, ravni črti.

Danes mi nič več ni mar, če so moje račke v vrsti. Včasih mi je ljubše, če niso. S tem, ko svojih misli in čustev ne silim v ravno črto, lahko vidim vse možnosti. Lahko raziskujem in sem ustvarjalna, inovativna in pustolovska. Pričevanja drugih udeležencev Al-Anon srečanj, moj mentor in konferenčno odobrena literatura širijo moja obzorja, da lahko zaobjamem neraziskane avenije dojemanja in dejanj.

Zgodba o dveh volkovih

Nekega vecera je dedek plemena Cherokee pripovedoval svojemu vnucku o bitki, ki se dogaja znotraj nas.

Rekel je, 'moj vnuk, ta bitka stalno poteka med dvema 'volkovoma' znotraj vseh nas .

Eden je Hudoben. Jezen je, nevoscljiv, ljubosumen, zalosten, veliko obzaluje,
pohlepen, aroganten, samo pomilujoc, kriv, zamerljiv, laze, je lazno ponosen, ima obcutek vecvrednosti in je egoisticen.

Drugi pa je Dober. Vesel, miren, ljubec, upajoc, spokojen, usmiljen,
prijazen, dobronameren, empaticen, radodaren, resnicoljuben, socuten in zaupa.'

Vnucek je razmisljal o tem in vprasal dedka:

'Kateri volk pa zmaga?'

Dedek je preprosto odgovoril, 'Tisti, ki ga hranis.'

To zgodbo sem prvic slisala na Al'Anonu v ZDA, in ker me je pretresla njena modrost, sem jo zelela podeliti z vami. Tudi jaz imam v sebi dva volkova, in tisti Hudobni je zelo mocan. Vsak dan se borim za Dobrega, iscem hrano zanj kjerkoli jo lahko dobim, predvsem pa na Al'Anonu. Ce pozabim nanj, takoj zmaga Hudobni, in velikokrat ta hudobni prevladuje. To, da sedaj zmaguje dobri, je sad mojega truda in vodstva VIsje sile.Sedaj vem, da moja Visja sila zeli da zmaguje dobri, zato je dovolj ze to, da jo prosim da mi pomaga. Prej se nikoli nisem zavedala da jaz odlocam o tem kateri zmaguje. Nisem se ju zavedala, zato sem sprejemala vse kar je prislo, dobro in slabo. Nisem se borila, torej hranila dobrega. Svet v katerem sem odrasla je hranil Hudobnega, in tako sem jaz to vzela za samo po sebi sprejemljivo. Tako pac je. Ko sem zacela delati na sebi, se uciti in rasti, sem se vedno bolj zavedala dveh Volkov v sebi. Sedaj vsak dan prosim svojo Visjo silo da mi pomaga hraniti Dobrega, in s tem ko jaz hranim Dobrega, vplivam na ljudi okrog sebe, saj vidijo spremembo. Zelijo imeti kar imam jaz. Cutijo mir ki ga izzarevam. Spokojnost ko pride z hranjenjem tega mojega Dobrega volka. Ko se pocutim dobro, vem da je zmagal ponovno, in naucila sem se, kako ga hraniti. Kako ga razveseliti, in skrbeti zanj. Moj Dobri volkec je sedaj vesel in razigran, zdrav in mocan. Tisi Hudobni pa je shiran tam nekje v temnem kotu. Vsake toliko casa se priplazi ven, se posebno ko nisem pripravljena, in zvito poizkusa priti do hrane. Sedaj se ze ga ze toliko zavedam, da hitro zacutim da je blizu, zato ne izbiram sredstev da hitro nahranim Dobrega, saj v primeru da nisem pozorna, tisti Hudobni hitro najde pot...

Molitvica za spokojnost

Prvo orodje ki sem ga uporabil v programu je bila Molitvica za spokojnost. »Bog, nakloni mi spokojnost da sprejmem stvari ki jih ne morem spremeniti…« me je učil da ne morem spremeniti preteklosti, tistega kar je bilo storjeno meni in ničesar kar sem jaz storil drugim.«..pogum da spremenim kar morem..« me je nagovoril da sem spremenil svoj odnos in zavračanja, svoje samo pomilovanje in strahove. »..modrost da sprevidim razliko« mi je dal upanje da se lahko izboljšam.

Nekaj časa sem moral gledati nazaj da sem lahko prišel do zaključkov v zvezi s tem kar se je zgodilo v otroštvu. V moji družini je bilo veliko čustvene zlorabe in zavračanja ki sta se izgubila v zanikanju in izničevanju. Moral sem se soočiti z resnico in splezati ven iz zanikanja, ker sem se zavedel da bom tako dobil priložnost da ozdravim svoje otroštvo in izboljšam svojo preteklost.

Modra oseba je v knjigi Pogum da spremenim rekla da je nujno »pogledati nazaj brez strmenja«. Dokler sem strmel v svojo preteklost ne da bi ob tem kaj občutil, sem ostal zamrznjen v strahu, zavračanju in samo pomilovanju. Tako sem nadaljeval z utrjevanjem tistih poškodb, ki so mi preprečevale da bi bil spokojen. Nisem mogel izpustiti tistega česar nikoli nisem imel. Šele ko sem bil voljan začutiti svojo tesnobo, zagrenjenost in praznino, sem jih lahko izpustil in šel naprej.

Molitvica za spokojnost mi je pomagala verjeti da so spokojnost, pogum in modrost zame dosegljivi. Okrepila je mojo vero v Boga in mi dala upanje na lepšo prihodnost.

Samo-pomilovanje

Ko sem prišel v Al-Anon sem se nenehno pritoževal. Bil sem vzgojen v alkoholičnem domu, zato sem potreboval veliko časa da sem odrasel. Hvala Bogu za člane Al-Anona ki so bili z menoj potrpežljivi in mi dovolili da sem si vzel čas ki sem ga potreboval da sem dojel stvari ob svojem času. Vesel sem da v Al-Anonu ni časovnih rokov, ker bi drugače bil izključen že dolgo nazaj.
Moje pritoževanje je temeljilo na vprašanju: »Zakaj jaz?« Zakaj sem imel tako zlobne in pijane starše? Zakaj sem imel očeta ki ni mogel obdržati službe in skrbeti za družino? Zakaj nisem mogel povabiti domov svojih prijateljev ne da bi bil potem osramočen? Zakaj sem imel tako težko otroštvo?
Čeprav se Al-Anon ni zdel kot kraj kjer bi bile moje potrebe lahko zadovoljene, pretežno zato ker sem iskal sočutje, sem vesel da sem vztrajal in prihajal nazaj. Teden za tednom sem poslušal zgodbe ostalih ki so bile še hujše kot moja. Nikoli ne bom pozabil večera ko sem prišel domov po srečanju in se je moje vprašanje spremenilo. Namesto vedno istega : »Zakaj jaz?«, se je pojavilo vprašanje : » Zakaj ne jaz?« . Zakaj sem mislil da sem jaz nekaj tako posebnega da bi mi morale biti prizanešene težave v življenju ko pa nikomur ni niso? Zavedel sem se da bi moje življenje lahko bilo veliko slabše, in začutil hvaležnost za svojo preteklost. V tistem trenutku sem začel sprejemati celotno situacijo. Sedaj energijo ki sem jo prej namenil obtoževanju, namenjam svojemu napredku v programu in se trudim da se učim največ kot se lahko.