neodvisnost

Ne vem. Vem le da moram deliti. Da je dobro da delim. V sebi čutim da ne morem deliti povsem iz srca. Dolgo sem delal odmik od doma, od ljudi, ki so mi bili blizu in med tem časom sem šel skozi marsikatere korake, skozi menjave služb, bivanjskega prostora, se privajal na življenje, sam usmerjal svoje finančno smer, zamenjal sem šolo, ...Najbolje to, da sem v obdobju 3-4 leta skrbel sam zase. In zdaj zagotovo ne morem reči da sem isti kot takrat. Lahko sem hvaležen za to kar sem danes, za to kar me je naredilo to, ta odmik v času. Začenjma čutiti blaženo življensko spokojnost. Rad bi tudi spriščenost, igro, sprečo smeh. Vendat ne hitim. Sedaj moram sprejeti samo to, kar se mi trenutno poraja. Začenjam čutiti svojo življenjsko spokojnost, začenjam čutiti kdo postajam in tudi kaj so moje odgovornosti do sebe ter tudi do drugih.
Danes sem bil na pogrebu. Umrla je sestra moje babice. Seveda smo se poznali. Prvo moram podeliti to, da sem jezen, razbesnjen, ker nisem samostojen, ker nisem neodvisen. V življenju pogosto ni 2. šans. Pač če zajebeš, se ti morda naslednjič porodi druga priložnost. Zmotilo me je to. Peljal sem se s sestro tja kamor smo bili namenjeni in se počutil, kot da sem bil povlečen nazaj, ker so oni tako planirali in niti osnevnega nisem izvršil. Na pogreb smo zamudili. In večerje, pa sem se počutil kot da sem bil povlečen ven in niti osnovnega nisem mogel podeliti z ostalimi. To je velik nauk meni o samostojnosti in individualnosti, neodvisnosti. Ob drugi priložnosti sem neodvisen. Kljub vemu sem se cel dan držal iskreno 6 točke Samo Danes, ki govori, da se potrudim dobro vplivati na ljudi, niti malo ne kritizirati kogarkoli razen samega sebe. Lahko sem ponosen da sem v redu izpeljal do konca dan v tem tonu, drugič pa je neodvisnost moja svodoba.

Andraz AlA

Služenje

Vedno ko dam, prejmem. In kar dam , prejmem. Predvsem pa ko dam iz srca. In vidim, kako Bog deluje v mojem življenju, najbolj takrat, ko pogledam nazaj. Ko sem začutila da začnemo pisati tale Blog in dala pobudo, si nisem predstavljala kako bi to lahko naredili, kako bo sprejet in ali bo komu koristil. Spominjam se da sem samo začutila da bi to bilo nekaj dobrega, in začela delati korake v tej smeri. In Bog je poskrbel da sem nagrajena po njegovo. Ko sem postala urednica tega bloga, sem se naučila upravljati z orodji, spoznala sem se z načinom oblikovanja spletne strani in hkrati dala svoj prispevek naši skupnosti. Nato se je zgodilo, da sem v službi dobila novo funkcijo-trikrat lahko ugibate-Urednica spletne strani našega podjetja. Če to ni naključje? :-)

Rada služim, ker vidim kako mi Bog zaupa vedno boljše zadolžitve. Ko poslušam svoj notranji glas, in rečem Da, čeprav nimam pojma kako bi jaz to lahko naredila, s čim, ali sem sploh sposobna, ali bom našla čas, ali bo dobro, ali ima sploh smisel-vendar zaupam Bogu da bo on za to poskrbel, se vedno vse izteče, in zgodi se nekaj , kar mislim da je nemogoče. Nisem si mislila da sem sposobna govoriti pred 100 ljudmi, povedati svojo zgodbo-bala sem se kako bom zvenela, kako me bodo sprejeli, kako se bom po mikrofonu slišala-pa sem to storila zato, ker sem čutila da je tako prav- se opogumila- naredila to za Boga in mu prepustila končni izid-in vse je bilo bolje kot sem si sploh mislila da je mogoče.

Zadnje čase se mi zgodi da pride do mene kakšen član al-anona in me prosi za Mentorstvo. Hmmm..si mislim..jaz nimam pojma kako ti biti dober mentor..hkrati pa vem, da moram samo reči DA, in se prepustiti Njegovemu vodstvu...

Navdušena sem nad tem, kako neverjetno hitro napredujem, ko služim. Dokler sem samo sedela na skupinah in ušla domov takoj ko sem lahko, naredka ni bilo tako veliko. Nisem se počutila sprejeta, razumljena, nisem čutila da sem na pravi poti. Šele ko sem se začela razdajati, tudi v zasebnem življenju, ne da bi zato kaj pričakovala, so se začele spremembe, predvsem v odnosih. V službi, doma, s prijatelji. Ko naredim več, kot ljudje pričakujejo, ne da bi za to pričakovala povračilo, to doseže pravi namen. Dolgo časa mi je to bilo težko. Zakaj pa bi svoj čas in denar zapravljala za druge ljudi, kaj mi pa oni dajo? Dokler sem tako razmišljala, ni delovalo. Potem pa sem začela razvijati ta odnos z Bogom, in odločila sem se da bom delala stvari zanj, in tako včasih moje služenje niti ni znano, vendar plačilo pride. Od Boga. Najbolje cenim duhovne darove, ki jih dobim. Mir, veselje, spokojnost..smisel življenja.

Služenje je to da delim na skupini, da pokličem ko mi je težko, da prevzemam funkcije, da napišem prispevek na Blog..da sem dobra do družinskih članov, potrpežljiva s sodelavci in ljudimi ki niso tako daleč kot jaz, ali pa so enostavno drugačni. Služim tudi sebi, in svoji duši, ko skrbim za svoje fizične in duševne potrebe. Jaz verjamem da služim tudi takrat, ko se odmaknem od problematičnih ljudi in tako poskrbim zase, njih pa ne podpiram v njihovi "norosti"..

Služenje je sicer tudi denarno. Ker sem hvaležna svojemu Bogu, da imam prihodke, se trudim da tudi del tega dam. Kamor pač čutim da je prav.

Jaz mislim da nas Služenje v skupini uči služenja v življenju. Skupina je družina ki jo nikoli nismo imeli. To pomeni da bi morali tudi v svojem privatnem življenju služiti. V svoji primarni družini, delavnem mestu. itd..saj četudi prisluhnem obupanemu človeku v čakalnici, skuham kavo sodelavcem, grem na obisk k babici in dedku ko to zmorem, prijazno pozdravim snažilko na Wc-ju, se nasmejim poštarju-- SLUŽIM..

Odmik

Kar nekaj časa sem imela težave z odmikom. Ko sem poizkušala, se je moje bistvo obrnilo proti meni in težko mi je bilo biti sama s seboj. Začela sem razumevati, da se ta del odmika opira na sprejemanje mojih misli in čustev in pridobivanju zadovoljstva biti sama s seboj.
Ko sem se čutila sprejeto pri Al-Anonu, sem rasla v samosprejemanju, ki mi je dalo pogum, da se poizkušam odmakniti. Poizkušala sem to narediti pri aktivnem alkoholiku. Ko je moj mož šel po službi na pijačo in je prišel pozno na kosilo, smo z otroci pojedli in šli na zgodnjo kino predstavo. Nisem ostala doma, čakajoč ga z jezo in grenkobo.
Ko se je nekdo soočal z dilemo pri delu, sem se naučila, da sem ponudila moje izkušnje in jim potem prepustila, ne glede na to ali je oseba uporabila moje ideje. Nisem izgubila moje smeri ali produktivnosti z govorjenjem o problemih nekoga drugega.
Potem sem se začela odmikati od mojega alkoholnega starša in prav tako od treznega. Ko so se pregovarjali, sem se naučila reči: "Prepričana sem, da boš našla kreativno rešitev!" in zapustila sobo. Da bi povečala mojo skrb zase, sem našla rešitev v tem, da sem najela avto, kadar sem jih obiskala. Če me je nekdo poizkušal potegniti v prepir, sem se usedla v avto in se nekam odpeljala, dokler se nisem toliko pomirila, da sem se lahko vrnila.
Sedaj, ko imam že veliko prakse, ugotavljam, da se vse lažje in lažje odmikam. Bolj, ko se odmikam, več časa imam, da spoznam, sprejmem in preživim čas z resnično čudovito osebo z menoj!

Spokojnost

Sama sem v svoji preteklosti bila večino časa na gugalnici občutkov; ali sem bila večino časa v strahu, napetosti, ali pa sem bila evforična, "predozirana" z občutki zadovoljstva, trenutne sreče ... V takem nihanju je bilo zame zelo težko živeti, predvsem pa tudi zato, ker sem za vsa ta občutja potrebovala druge ljudi, da sem lahko naravnala in prilagodila svoje občutke ...
Danes vem, da je to nihanje zame nevarno, škodljivo in VEM, da si ne želim več škodovati.Želim živeti sebe, biti "pri sebi". To zame pomeni, da je spokojnost zame na prvem mestu, da so moje potrebe na prvem mestu. Da se lahko ustavim in se vprašam kam želim s svojim ravnanjem priti in ali mi določeno škodljivo ravnanje, ki je sicer trden del mojega vedenjskega vzorca iz pretelkosti, prinaša to kar si želim. NE. In ker iz izkušenj, ki sem se jih naučila v al anonu, VEM, da mi je lahko z izbiro drugačnih vedenj (novih) lahko bolje, da lahko na ta način najdem svojo spokojnost, se lahko lažje odločim za odmik z ljubeznijo in zase. Moj temelj spokojnosti je moja vera v boga, moja povezanost z višjo silo. Moj temelj spokojnosti, so srečanja, kjer sem lahko to kar sem in kjer dam tisto kar imam ter dobim vse kar potrebujem. In to krepim vsakodnevno - z delom po programu. Zato je program danes, nekaj kar je moja rast in hvaležnost ob tem je vedno v mojem srcu.

Živim in pustim živeti

Vedela sem, da bo enkrat prišel ta mili dan, ko bom na skupini sredi molitvice za spokojnost odprla oči od samega razsvetljenja.

...da sprejmem, česar ne morem spremeniti,...

In tako je bilo ravno danes. V sebi nosim veselje do življenja, grenkobo, kaos in še večji kaos, popolno urejenost, srečo, prisrčnega otroka, brazgotino, ki se celi, polomljeno kost, vse, kar pred nekaj leti niti pomislila ne bi, da je mogoče občutit v srcu. Veliko je neizrečenih besed v vseh teh mladostno odraslih letih molčanja in prikimavanja. Odločila sem se, da razrijem svojo dušo, da podelim del sebe, da se razdam za edino vredno stvar.

Težko mi je bilo na začetku obiskovanja skupine Odrasli otroci alkoholikov(OOA) reči, da sem hči alkoholika... Vendar se zdaj zavedam procesa, ki je bil nujno potreben in pri vsakem izmed nas ima kar nekaj skupnega. Jokala sem na začetku, ob prvih obiskih srečanj, kot dež, ki lije iz škafa, kot neurje ob smrtni uri, kot divje morje, ki nemilo buta v trdne skale in jih z vso silo skuša raztreščit. Poslušala sem zgodbe Alanonk in alkoholikov, takrat še v našem kraju ni bilo skupine OOA, in sem bila začudena, kako imamo podobne razmere, občutki so mi bili znani, bili smo ena velika družina, ki išče rešitev.

Danes z radostjo v srcu vnašam v vsak dan svojega življenja gesla in korake, ki sem jim sprejela za svoje. Tega mi nihče ne more vzeti! Z nasmehom lahko rečem, da sem ponosna na sebe, da sem se izvlekla iz tega "družinskega sranja", kjer je oče popival že več kot deset let, povsem umirjeno in počasi je alkohol razjedal našo družino, mene je srkal globoko, v skrivnostno temo sramu, nesreče in ponižanj. Živi in pusti živeti sem si prigovarjala, pa vedno znova in znova Spusti in Bogu prepusti, najljubše mi je bilo, ko sem povsod imela napisano SAMO DANES. Bila sem obupana, pa nisem odnehala, klofuta življenja me je še bolj utrdila, da sem še z večjo vnemo sledila svojim sanjam, verjela sem, da lahko zaživim sproščeno in srečno brez bremena preteklosti in staršev.

Pomežiknila sem si v ogledalu in si rekla: "Draga moja, uspelo ti je!"

Spusti in Bogu prepusti

Geslo "Spusti in Bogu prepusti" je imelo velik vpliv name, ko sem prvič prišla v Al-Anon. Mnogo let kasneje ga še vedno uporabljam, da ločim moj del od Božjega v rasti, ki jo iščem in po kateri hrepenim.
Pred kratkim sem prebrala, kako je vrtnar nemočen pri rastlinah in njihovem razvoju ali propadu v vrtu. Lahko samo sprejme realnost klime in naredi, kar je potrebno, da zadovolji potrebe rastlin. Prvo, kar vrtnar naredi je to, da gre na kolena, da posluša dušo in jo hrani s hranili, točno tako, kot pazljivo posadi semena. Potem je potrebno poskrbeti za varnost. Meje so postavljene, da se prepreči škoda močnega vetra. Rastlinjaki ščitijo sadike pred močnim dežjem ali soncem. Škropilnice so v uporabi, kadar ni dovolj dežja. Potem je čas za ločitev in čakanje, da se vidi, kaj je žetev prinesla.
Podobno je bilo pri meni. Ni bilo, dokler se nisem predala, padla na kolena in prosila Boga za pomoč, bila sem vodena v Al-Anon. Tam so člani poslušali moja napačna razumevanja v zvezi z alkoholizmom, medtem, ko mi je program nudil zavetje in hrano, ki sem jo rabila za rast. Kakorkoli, ne meni je, da se prepojim s hranilom in uporabim zaščito. Vsakič, ko pridem na srečanje, berem literaturo, pokličem mojega mentorja ali se javim za služenje, sprejmem surovi material, ki mi ga ponuja program in ga uporabim za hranjenje in rast mojega duha. Takrat "Spustim in Bogu prepustim," da prinese žetev miru, treznosti in ljubezni.

Krivda

Krivda je še ena od mojih značajskih hib, ki tudi po nekajletnem okrevanju v al anonu rada pokuka ven in me spomni kje sem trenutno in kaj v tistem trenutku potrebujem. Najpogosteje se pojavi v odnosih z ljudmi, ki so mi blizu. Lahko je prisotna že v stavku, ki ga kdo drug izreče in se jaz počutim krivo, ker sem začutila in ravnala drugače, kot bi želel nekdo drug. Lahko ima krivda večji pomen in obseg, odvisno za kakšen odnos gre.
Nekoč je bila krivda ena od vsakodnevne veličine mojega doživljanje in ta krivda mi je zameglila zdrav pogled na življenje, nisem imela poguma biti to kar sem, nenehni strah, da sem ga spet kje polomila in kaj bodo o meni mislil in rekli drugi... Ko nisem mogla več shajati s svojo nakupičeno napetostjo, sem jo sprostila doma; tako da sem besnela nad otrokom, nad partnerjem, da bi se olajšala. In potem ponovno krivda, ki me je opozarjala kakšen človek sem, kako nisem vredna ljubezni in tega da sem mama in še in še ... Ko to berem, vem kako bolno in težko zame in za druge je bilo moje početje, vendar danes vem, da takrat nisem znala drugače in da danes vem in lahko izbiram drugače. Tako lahko svoje napake priznam sebi, Bogu in drugim. Zame in za moje okrevanje je to nadvse pomembno.
Vsak dan prosim Boga, naj bo ljubezen do mene tako močna, da sem lahko kar sem, da mi ni treba živeti več po mnenju drugih ljudi, da zaupam sama sebi. Kot nadaljuje molitvica za spokojnost; Daj, da bom ljubila samo sebe, ne da bi se obsojala, kajti, če se obsojam, si naprtim breme krivde in zaèutim potrebo po tem, da bi se kaznovala ter pozabim na TVOJO ljubezen. Okrepi mojo voljo, da si bom znala odpustiti takoj sedaj. Očisti moj um vsega čustvenega strupa in vseh samoobsodb, da bom lahko v miru zaživela ljubezen.

Prfekcionizem

Kot otrok sem uživala, ko sem svoji mami vsako jesen pomagala saditi tulipanove čebulice. Naučila me je, da jih sadim v vrstah – urejeno. V mojem prvem domu sem se veselila cvetenja mojih lastnih tulipanov. Nekoč me je moj mož vprašal: »Zakaj sadiš tulipane v vrstah? Zakaj jih ne sadiš v kupčkih?« Opazila sem, da mnogo mojih sosedov sadi rože v skupinah – vzorec, ki sem ga smatrala za raztresenega.


Kmalu potem je Al-Anonka na srečanju delila, kako je nekatere stvari delala kot jih je delala njena mama – kot da je to edini način. Naenkrat mi je postalo jasno, zakaj sem nekatere stvari delala na določen način. Moja mama me je tako naučila.

Kasneje na počitnicah, sem videla račke v ribniku, vse v vrsti. Tam so bile, kot utelešenje fraze, ki jo je moja mama pogosto uporabljala: »Počakaj, draga, dokler ne spravim svojih račk v vrsto.« Prvič sem se vprašala, zakaj imam rada stvari tako urejene in na svojem mestu. V svoji alkoholni družini sem se naučila, da bom varnejša in srečnejša, če bom brez vprašanj naredila, kar so mi naročili. V moji družini je poslušnost pomenila slediti strogi, ravni črti.

Danes mi nič več ni mar, če so moje račke v vrsti. Včasih mi je ljubše, če niso. S tem, ko svojih misli in čustev ne silim v ravno črto, lahko vidim vse možnosti. Lahko raziskujem in sem ustvarjalna, inovativna in pustolovska. Pričevanja drugih udeležencev Al-Anon srečanj, moj mentor in konferenčno odobrena literatura širijo moja obzorja, da lahko zaobjamem neraziskane avenije dojemanja in dejanj.

Zgodba o dveh volkovih

Nekega vecera je dedek plemena Cherokee pripovedoval svojemu vnucku o bitki, ki se dogaja znotraj nas.

Rekel je, 'moj vnuk, ta bitka stalno poteka med dvema 'volkovoma' znotraj vseh nas .

Eden je Hudoben. Jezen je, nevoscljiv, ljubosumen, zalosten, veliko obzaluje,
pohlepen, aroganten, samo pomilujoc, kriv, zamerljiv, laze, je lazno ponosen, ima obcutek vecvrednosti in je egoisticen.

Drugi pa je Dober. Vesel, miren, ljubec, upajoc, spokojen, usmiljen,
prijazen, dobronameren, empaticen, radodaren, resnicoljuben, socuten in zaupa.'

Vnucek je razmisljal o tem in vprasal dedka:

'Kateri volk pa zmaga?'

Dedek je preprosto odgovoril, 'Tisti, ki ga hranis.'

To zgodbo sem prvic slisala na Al'Anonu v ZDA, in ker me je pretresla njena modrost, sem jo zelela podeliti z vami. Tudi jaz imam v sebi dva volkova, in tisti Hudobni je zelo mocan. Vsak dan se borim za Dobrega, iscem hrano zanj kjerkoli jo lahko dobim, predvsem pa na Al'Anonu. Ce pozabim nanj, takoj zmaga Hudobni, in velikokrat ta hudobni prevladuje. To, da sedaj zmaguje dobri, je sad mojega truda in vodstva VIsje sile.Sedaj vem, da moja Visja sila zeli da zmaguje dobri, zato je dovolj ze to, da jo prosim da mi pomaga. Prej se nikoli nisem zavedala da jaz odlocam o tem kateri zmaguje. Nisem se ju zavedala, zato sem sprejemala vse kar je prislo, dobro in slabo. Nisem se borila, torej hranila dobrega. Svet v katerem sem odrasla je hranil Hudobnega, in tako sem jaz to vzela za samo po sebi sprejemljivo. Tako pac je. Ko sem zacela delati na sebi, se uciti in rasti, sem se vedno bolj zavedala dveh Volkov v sebi. Sedaj vsak dan prosim svojo Visjo silo da mi pomaga hraniti Dobrega, in s tem ko jaz hranim Dobrega, vplivam na ljudi okrog sebe, saj vidijo spremembo. Zelijo imeti kar imam jaz. Cutijo mir ki ga izzarevam. Spokojnost ko pride z hranjenjem tega mojega Dobrega volka. Ko se pocutim dobro, vem da je zmagal ponovno, in naucila sem se, kako ga hraniti. Kako ga razveseliti, in skrbeti zanj. Moj Dobri volkec je sedaj vesel in razigran, zdrav in mocan. Tisi Hudobni pa je shiran tam nekje v temnem kotu. Vsake toliko casa se priplazi ven, se posebno ko nisem pripravljena, in zvito poizkusa priti do hrane. Sedaj se ze ga ze toliko zavedam, da hitro zacutim da je blizu, zato ne izbiram sredstev da hitro nahranim Dobrega, saj v primeru da nisem pozorna, tisti Hudobni hitro najde pot...

Molitvica za spokojnost

Prvo orodje ki sem ga uporabil v programu je bila Molitvica za spokojnost. »Bog, nakloni mi spokojnost da sprejmem stvari ki jih ne morem spremeniti…« me je učil da ne morem spremeniti preteklosti, tistega kar je bilo storjeno meni in ničesar kar sem jaz storil drugim.«..pogum da spremenim kar morem..« me je nagovoril da sem spremenil svoj odnos in zavračanja, svoje samo pomilovanje in strahove. »..modrost da sprevidim razliko« mi je dal upanje da se lahko izboljšam.

Nekaj časa sem moral gledati nazaj da sem lahko prišel do zaključkov v zvezi s tem kar se je zgodilo v otroštvu. V moji družini je bilo veliko čustvene zlorabe in zavračanja ki sta se izgubila v zanikanju in izničevanju. Moral sem se soočiti z resnico in splezati ven iz zanikanja, ker sem se zavedel da bom tako dobil priložnost da ozdravim svoje otroštvo in izboljšam svojo preteklost.

Modra oseba je v knjigi Pogum da spremenim rekla da je nujno »pogledati nazaj brez strmenja«. Dokler sem strmel v svojo preteklost ne da bi ob tem kaj občutil, sem ostal zamrznjen v strahu, zavračanju in samo pomilovanju. Tako sem nadaljeval z utrjevanjem tistih poškodb, ki so mi preprečevale da bi bil spokojen. Nisem mogel izpustiti tistega česar nikoli nisem imel. Šele ko sem bil voljan začutiti svojo tesnobo, zagrenjenost in praznino, sem jih lahko izpustil in šel naprej.

Molitvica za spokojnost mi je pomagala verjeti da so spokojnost, pogum in modrost zame dosegljivi. Okrepila je mojo vero v Boga in mi dala upanje na lepšo prihodnost.

Samo-pomilovanje

Ko sem prišel v Al-Anon sem se nenehno pritoževal. Bil sem vzgojen v alkoholičnem domu, zato sem potreboval veliko časa da sem odrasel. Hvala Bogu za člane Al-Anona ki so bili z menoj potrpežljivi in mi dovolili da sem si vzel čas ki sem ga potreboval da sem dojel stvari ob svojem času. Vesel sem da v Al-Anonu ni časovnih rokov, ker bi drugače bil izključen že dolgo nazaj.
Moje pritoževanje je temeljilo na vprašanju: »Zakaj jaz?« Zakaj sem imel tako zlobne in pijane starše? Zakaj sem imel očeta ki ni mogel obdržati službe in skrbeti za družino? Zakaj nisem mogel povabiti domov svojih prijateljev ne da bi bil potem osramočen? Zakaj sem imel tako težko otroštvo?
Čeprav se Al-Anon ni zdel kot kraj kjer bi bile moje potrebe lahko zadovoljene, pretežno zato ker sem iskal sočutje, sem vesel da sem vztrajal in prihajal nazaj. Teden za tednom sem poslušal zgodbe ostalih ki so bile še hujše kot moja. Nikoli ne bom pozabil večera ko sem prišel domov po srečanju in se je moje vprašanje spremenilo. Namesto vedno istega : »Zakaj jaz?«, se je pojavilo vprašanje : » Zakaj ne jaz?« . Zakaj sem mislil da sem jaz nekaj tako posebnega da bi mi morale biti prizanešene težave v življenju ko pa nikomur ni niso? Zavedel sem se da bi moje življenje lahko bilo veliko slabše, in začutil hvaležnost za svojo preteklost. V tistem trenutku sem začel sprejemati celotno situacijo. Sedaj energijo ki sem jo prej namenil obtoževanju, namenjam svojemu napredku v programu in se trudim da se učim največ kot se lahko.