Vrstni red v mojem okrevanju

Peti korak:" Izpovedali smo Bogu, sebi in drugemu človeku natančno naravo svojih zablod" priporoča specifičen vrstni red dejanj. Prav tako mi daje prioritetni vrstni red odnosov v mojem življenju.
Prvo moram razviti odnos z Bogom, kakor ga razumem. To je vir moje sreče in nadaljnjega okrevanja v Al-anonu. Brez takšnega odnosa ne bom imela moči, vodstva ali modrosti, ki jih potrebujem za življenje in učenje Korakov, Izročil, Koncepta delovanja in Gesel. Moja višja sila mi bo dala pogum, da razvijem odnose in obnašanja, ki privedejo do trdnega okrevanja. S pomočjo Pvega od Tretjega koraka gradim ta pomemben odnos.
Nato se naučim, da sem v miru sama s seboj. Zbudim se sama s seboj vsako jutro in grem spat sama s seboj vsak večer. Preživim 24 ur na dan s to eno osebo. Zaradi tega je pomembno, da sem vsaj tolerantna, če ne popolnoma sproščena družba. Ne morem biti ta družba, če sem prepolna krivde, strahu, nezadovoljstva in brezpomembnosti zavedanja mojih talentov in darov. Četrti do Sedmi korak mi pomagajo, da se spoznam in sprejmem.
Končno se začnem vesti odgovorno do ostalih. Najboljši način, da zacelim očutek krivde in zavračanja, ki sem ga vlačila za seboj, je, da vzamem dober in odkrit pogled v ljudi, ki sem jih prizadela in se potrudim, da naredim spremembo. Lahko grem celo korak naprej in prenašam sporočilo upanja, namesto bolečine, tako, kot so mnogi naredili v preteklosti. Osmi do Deveti korak mi pomagata, da počistim s preteklostjo in pomagata posaditi semena za dobroto v prihodnosti.

Sprejemanje sebe in drugih

Edina misel, katere se spomnim iz mojega prvega Al-Anonskega srečanja: Mi se lahko naučimo živeti spokojno s seboj in drugimi."Živeti spokojno s seboj in drugimi?" Začudil sem se."Kako ljudje to naredijo?" Vse od moje alkoholične vzgoje, pa do moje lastne družine in delovnega mesta - nikoli nisem izkusil mirnega načina življenja. Sam s sabo sem se neprestano bojeval: s krivdo, s strahom in z jezo. To je obvladovalo moje življenje. Z drugimi sem se vedno prepiral zaradi kakega načela ali prepričanja, jih skušal prepričati, da je edino moje stališče pravilno. Seveda nisem nikoli zmagal, zato se boji niso nikoli končali.
Ko sem prišel v Al-Anon, sem končno našel mir, po katerem sem tako hrepenel. Al-Anon me je naučil, da vodi pot do miru skozi sprejemanje ljudi, krajev, stvari in situacij, ki jih ne morem spremeniti. Sprejemanje sebe takega kot sem, s pomočjo dela od četrtega do devetega koraka, me je osvobodilo samo zadane notranje porote in sodnika. Sprejemanje drugih, z uporabo molitvice za spokojnost, mi je omogočilo, da sem se prenehal bojevati. Sprejemanje dopušča Bogu, da stori, česar sam ne zmorem. Sprejemanje odpre vrata moji rasti in me vodi na mojo duhovno potovanje, vsak dan posebej.
Sprejemanje stvari, ki jih ne morem spremeniti, ni vedno enostavno; včasih se resnično borim sam s sabo. Ker se moje življenje nenehno spreminja, vedno obstaja kaka nova oseba ali situacija, ki jo moram sprejeti. K sreči mi ni treba iti sam skozi proces sprejemanja. Moja višja sila me oskrbi z močjo, Al-Anon me oskrbi s potjo, ljudje v programu pa me oskrbijo s podporo. Vse kar potrebujem, da bom izkusil mir, je, da se še naprej vračam nazaj.

Vedno bolj zaupam sebi

Tako lepo je imeti ta naš blog, kjer lahko vsako jutro znova poiščem svoj pristan in začnem dan v stiku z programom. To je tisto, kar je zame osnova, da sem v stiku s sabo, da se zavedam sedanjosti in dogajanja okrog sebe ... Vsa ta leta, predno sem prišla v al anon nisem zaupala življenju, ker me je bilo preveč strah. V moji glavi so bile ves čas skrbi ali o prihodnosti ali o preteklosti, polno zmedenih misli in načrtovanj- kako bi moralo biti v prihodnosti. In posledično se skoraj nikoli ni izšlo tako kot sem načrtovala jaz, ljudje v mojem življenju so ravnali drugače, mislili drugače in govorili drugače. Jaz pa sem tako želela, da bi bilo vse tako kot sem jaz mislila, da je prav. In tako sem bila vedno znova razočarana, žalostna, vse se je vrtelo okrog teh razočaranj. Strah, zaskrbljenosti in napetosti so bile večji del mojega življenja.
In potem, ko sem prišla v al anon sem videla koliko veselja in zadovoljstva je v ljudeh, ki imajo težave podobne mojih. Kako je to mogoče, sem se spraševala? In danes vem, da je vse odvisno od mojega pogleda in izbir. S pomočjo srečanj, izpovedi ljudi iz programa, mentorice, vedno bolj zaupam sebi. Svojo bolezen odvisnosti od drugih ljudi prepoznam, priznam. Ta bolezen odvisnosti od odnosov me je usmerjala v druge ljudi, v občutke drugih, sebe nisem želela izpostavljati, ker sem se bala zavrnitve drugih in še in še.
Danes vem, da lahko sem to kar sem, ker ne potrebujem drugih, da bi usmerjali moje počutje, danes sem lahko to kar sem. S tem se učim tudi druge sprejemati take kot so. In Takšno je danes moje zaupanje vase, v življenje. Danes lahko zaupam v življenje, tudi kadar mi ne gre vse tako kot želim, ne načrtujem več kaj bo in kako se bo kaj izšlo, opravim svoj del, ostalo pa prepustim in zaupam Bogu. Tako vem, da bo vse tako kot je zame prav ...

On je alkoholik

Včeraj sem dobila v roke knjigo Otrok ki se je igral z luno. Ko sem jo brala, mi je pred oči ves čas hodila oseba ki mi je všeč. Knjigo sem brala pozno v noč, ker me je tako navdušila. Piše jo alkoholik in opisuje svojo zgodbo. Nenadoma se je vse zjasnilo. Že dalj časa prosim svojo Višjo Silo da mi da odgovor glede nekega odnosa ki me bega. Ne vem točno kaj se dogaja, kaj je s tem človekom. Všeč mi je, krasen je, pa vendar nekaj ni OK. Ko sem brala to knjigo, sem dobila odgovore. Ima vse značilnosti alkoholika. Sedaj razumem. In ga imam še vedno tko rada, kot sem ga imela prej. Seveda sva si blizu. On je kot moj oče, in moj bivši. Blizu sva si, čeprav ne veva zakaj. Poznava rane drug drugega, in se zato privlačiva. Zelo mi je odleglo. Sedaj vem za kaj gre. Resnica me je osvobodila. Od sedaj naprej bom lažje sprejemala njegovo nenavadno obnašanje. Bolan je, hudo bolan. Verjetno še sam ne ve točno kaj se dogaja, mi pa velikokrat potoži da kako slabo se počuti, povedal mi je da ne zmore več....... Nekoč mi je že omenil da veliko pije, pa da en ve ali je to problem ali ne. Seveda sem bila ko sem prebrala knjigo čisto iz sebe, da mu moram povedati, ker sedaj vem da se hoče proti tej bolezni boriti sam. Ampak sem se vseeno odločila da to prepustim Višji Sili, in če hoče da mu povem, bo za situacijo že ona poskrbela. Vem da ponavadi nič ne pomagajo nasveti in napotki o tem kaj naj naredi. On mora do tega sam. Pustiti mu moram da sam najde pot ven, čeprav jo mogoče nikoli ne bo. Nekateri alkoholiki ne zmorejo, nekateri pač..Moja vloga je da ga imam rada na poseben način, kot sem imamo radi v alanonu. Da ga sprejemam takšnega kot je. Z njim lahko končam zgodbo ki se je začela z mojim očetom in nadaljevala skozi vse nore zveze ki sem jih imela do sedaj. Hvala Višji Sili za odgovor. Sedaj vem kaj je moja naloga v tem odnosu.

Hodim po svoji poti

Na nek nenavaden način me je okolica z svojimi pričakovanji celo življenje utesnjevala. Kako se moram obnašati, govoriti, razmišljati, kako mora biti doma pospravljeno, s kom se moram družiti, koliko prijateljev moram imeti, kako moram izgledati, kakšen poklic si izbrati, s kom se poročiti, koliko otrok imeti..ves ta "načrt okolice " me je ubijal. Dolgo niti nisem vedela da me. Ko sem začela okrevati, sem še bolj čutila pritiske, pa še vedno nisem vedela da so in kaj točno me moti. Potem sem že vedela kaj je, pa se še vedno nisem mogla osvoboditi. Še posebno jaz, ki temu načrtu nisem sledila. Ker sem potem bila čudna, važna, visoka, nekaj več!..Tako so govorili tisti, ki me ne poznajo. Vendar to ni bil glavni problem. Najtežje se je bilo osvoboditi obtoževanj v moji glavi in srcu. Meni je bilo težko in strah narediti nakaj drugače kot so delali ostali. Ker me je bilo strah da me bodo potem zavračali, obsojali, izključili..morala sem lajati z volkovi..biti del črede..
Z veliko spodrsljaji, bolečine in truda sem se sčasoma osvobodila. Sedaj živim drugače kot moja okolica, in sledim svojemu srcu. Še vedno se mi zgodi da mi kdo prav prijazno svetuje da bi morala kaj spremeniti. To me včasih za hip še vedno zmede, ker če to reče nekdo ki je recimo v programu, me pa resnično zamaje. Potem me seveda moja mentorica takoj prizemlji in mi potrdi, da če imam spokojnost, delam točno to, kar je prav zame. Seveda ni vse prav za vsakogar. Saj gremo vsak po svoji poti. Ampak problem je v tem, če ljudje ne hodimo po svoji poti, ampak čigavi drugi. Še posebno AL-Anonci smo nagnjeni k temu da ne zaupamo v sebe in ne vemo kaj si želimo. Kako pa naj potem zaupamo v svojo pot? Če pa VSI hodijo po drugačni?!..
Verjamem da je moja Višja Sila imela prste vmes pri tej moji osvoboditvi. Sama ne bi zmogla. In hvaležna sem, da sedaj hodim po poti ki je unikatna in samo moja. Včasih je ta moja pot osamljena, včasih strma, včasih nevarna, večinoma pa ravna in lepa. Nikakor ni lahka, ampak vseeno prava. Prava zame.

Kako čez praznike..

Vedno mi je bilo težko za praznike. Sedaj vem da zato, ker so bila pričakovanja prevelika. Poleg tega se je takrat depresija stopnjevala in sem še bolj pogrešala tisto kar naj bi bilo in česar nisem imela. Vsi so me razočarali. Fant, družina, zabava. Sedaj vem da je bilo tako zato, ker nihče ni mogel zapolniti tiste praznine znotraj.
Govorila sem z nekaj ljudmi o tem, kako se v tem modernem času izvaja pritisk nase in na okolico z načrtovanjem in pretiravanjem o tem kaj naj bi delali za praznike . Kaj bomo jedli, kje bomo imeli zabavo, kam bomo potovali..itd. ne vidim smisla v tem, da bi vsi morali na potovanja, zabave, jesti kot da je zadnjič in po praznikih ugotoviti da je denarnica izpraznjena in da so prihranki šli za nakup daril, ter v počitnice ki ponavadi razočarajo in zabave ki te pustijo praznega.
Jaz bom letos ostala doma za Božič. Nič ne pričakujem. Med prazniki bom skušala ostati v stikih z ljudmi s katerimi se počutim domače in sprejeto. Niti slučajno se ne bom mučila in silila samo sebe da bi preživela prosti čas nekje in s tistimi kjer naj bi bila, ker se tako od mene pričakuje. Želim si iti na Al-Anonsko novoletno zabavo, ker vem da bodo tam ljudje ki so mi enaki. Tam vem, da ne bom razočarana. Sedaj ljudem tudi z ponosom povem da nikamor ne grem za praznike. Ker seveda, kako pa to? Me sprašujejo. Pa bi jih kar nazaj najraje vprašala da zakaj pa oni mislijo da morajo iti? ..Res me to kar ujezi..
Lahko se zahvalim Bogu in programu da sem našla svojo pot v katero verjamem. Učim se živeti, spreminjam svoje razmišljane, samozavest mi strmo raste. Čudeži se še dogajajo, in vem a bodo tudi prihajajoči prazniki zame lepi, ne glede na to kaj se bo dogajalo v moji okolici.

Spremembe

Govoriti odprto in iskreno z mojimi družinskimi člani je včasih zelo boleče. Povedati ljudem, da si ne želim biti izpostavljen njihovi negativni energiji, je še huje.

Včasih se bojim da se bom moral od svoje družine odseliti zaradi ljubega miru, še posebno kadar zanikajo svoje negativno vedenje in ga poizkušajo upravičiti.

Zavedam se da želim spremeniti ljudi ki jih imam najraje, ter da želim da bi bili bolj zreli zato, ker bi to bilo zame bolj udobno. Zavedam se tudi, da se to verjetno ne bo nikoli zgodilo. Danes to sprejemam kot dejstvo.

Kakorkoli, učim se da je spreminjanje ljudi okrog sebe vstopnica za stres in frustracije. Pravi mir in spokoj sta skrita v zmožnosti da spremenim svoje vedenje in razmišljanje ter tako zadovoljim svoje potrebe.

Od preživetja do okrevanja

Preden sem prišla v Al-Anon se nisem zavedala da je bilo zares tako težko. Preživeti namreč. Ko mi je bilo končno dovoljeno da del življenja ko sem odraščala v alkoholični družini tako vidim, so popustile vse zavore. Tedaj sem jokala, predvsem pa žalovala. Zelo dolgo. Spomnim se da so mi povedali da to, da sem tako neskončno potrta in žalostna, lahko pomeni da žalujem. Žalovala sem za svojim izgubljenim otroštvom, za očetom ki ga nikoli nisem imela in mamo ki je zaradi očetovega pitja bila nedostopna in depresivna. Sedaj na svoj prvi del življenja gledam drugače. Končno so moja čustva upoštevana..

Izraz okrevanje mi je všeč. Saj je logično, da človek okreva potem ko se mu zgodi nekaj težkega. Vendar je to včasih težko priznati. Odraščanje v alkoholičnem ozračju me je preoblikovalo v perfekcionista. Jaz vse hočem takoj in popolno. Spodrsljajev si ne privoščim. Do sebe sem neizprosna. Misli kot:" Kaj boš sedaj okrevala? Saj ni tako hudo. Kar pozabi in živi kot da se ni nič zgodilo," so nekaj povsem sprejemljivega zame. Sedaj vem, da je tudi to moja bolezen. Ne prepoznam resnice. Bežim v zanikanje, potlačim čustva, ne zaupam svojim občutkom.

Ni mi bilo dovoljeno čutiti. Zato sem potem ko sem prišla v program in se začela zdraviti, bila veliko žalostna in jezna. Olajšanje. Vse kar čutim, je prav. Nihče mi ne govori kako se moram obnašati in kako moram čutiti. Če sem jezna, je tako prav, saj mi hoče jeza nekaj povedati. Če sem žalostna, me nihče zaradi tega ne zavrača, saj imam vzrok da sem žalostna. Dovoljeno mi je da imam vzpone in padce. Ni mi treba biti popolna. Ni mi potrebno hiteti. Ni važno kako hitro napredujem. Nisem odgovorna za to, kako se drugi ljudje obnašajo in kaj delajo. Nikogar mi ni treba kontrolirati, sedaj imam veliko lažjo nalogo - skrbim samo zase. To zmorem.

Hvala Bogu za Okrevanje.

En dan naenkrat

Prva slogana ki sem jih slišal, sta bila »Samo danes« in »En dan naenkrat«. Mislil sem, da veljata za druge ljudi in ne zame. Potrebna sta bila Tretji korak in vera v mojo Višjo silo, da sem postal iskren.
S Četrtim korakom sem spoznal, da sem obtičal v preteklosti. Moje dnevne misli so se ponavadi vrtele okoli načrtov za prihodnji dan, teden ali celo mesec. Vedno sem bil v takem pričakovanju naslednjega dne, da se je ta spremenil v moj danes. Tako ujet sem bil v misli, kaj bom počel jutri, da se pogosto nisem zavedal, kaj počnem sedaj.
Potem ko sem se zavedel te moje karakterne pomanjkljivosti in prosil svojo Višjo silo naj jo odstrani, je vsak moj nov dan ponavadi boljši od prejšnjega. Hvaležen sem za majhne radosti, ki jih prinaša vsak dan posebej. Še vedno načrtujem, vendar ne pustim, da bi moje misli izbrisale sedanjost. Pričakovanje je sladko, ampak ne za ceno današnjega dne.
Ko na to gledam nazaj v povezavi z alkoholizmom, razumem zakaj sem se obnašal, kot sem se. Zaradi vseh groznih dogodkov doma, je bilo veliko današnjih dni, ki jih nisem hotel doživeti. Kot otrok sem imel omejene možnosti, najboljši izhod je bil beg v možnosti lepšega jutri. Danes imam drugačne možnosti za izbiro. Vem, da je uživanje današnjega dneva in da delam tisto, kar je prav zame in za mojo Višjo silo, najboljši načrt za še boljši jutri.

Napredek, ne popolnost

Spodrsljaji! Občutim jih predvsem, kadar sem nepazljiva in ujeta z nekom, ki me spominja na težak odnos z preteklosti, naprimer z očetom. In ne glede na to, kakšne misli ali občutke imam za naprej, se skoraj vedno vrnem h obnašanju, ki sem ga imela kot mala deklica do svojega očeta. To je tako, kot da bi se oseba kakršna sem bila pred mnogo leti nenadoma naselila v mojih mislih in telesu. Potrebujem nekaj ur, včasih dni, da se vrnem nazaj in postanem spet odrasla jaz. Neizbežno: ko se mi ponovi moje obnašanje, se počutim kakor da bi izgubila program.
Zahvaljujoč Al-anonu- posebno pa geslu "Napredek, ne popolnost" in "Poenostavi" mi gre vse bolje in bolje pri sprejemanju mojih spodrsljajev. Trudim se da se pohvalim, saj sem daleč prišla in se naučila ob mojih napakah. Opominjam se, da imam časa za napredek še veliko.
Enkrat sem na srečanju govorila o tem, kako sem se počutila, ko sem ugotovila, da ima moj mož avanturo. Povedala sem da sem bila v tako veliki bolečini, da sem si želela da bi umrla, jokala sem cele ure, celo dneve brez prestanka. Precej nova članica, mi je po srečanju povedala, da si ni predstavljala, da sem v takšni stiski. Odkar me je poznala, sem vedno delovala nasmejano in mirno. Premišljala sem o njenih besedah in spoznala, da je imela prav. Postala sem dosti bolj srečna in pridobila sem, odkar delam po programu. Ne glede na to, da je bil najin prihod v Al-anon le nekaj mesecev narazen, sem potrebovala njene oči, da sem videla mojo rast.

Spusti in Bogu prepusti

Spustila sem vse in prepustila Bogu. Vse pomeni mojo službo. Moj denar, moje ljubezensko življenje, moj dom, moje telo, moje zdravje..vse.
V službi je težko. V zraku je en sam velik STRAH. Kaj bo? Kdo bo odpuščen. ALi bo kdo? Pogodba se mi kmalu izteče, in vem da je možno da mi je ne bodo podaljšali. Kaj morem? Prav nič. Spustila sem, zgodilo se bo kot je prav. Sprejela sem možnost da izgubim službo. Obstaja možnost da jo čudežno obdržim in napredujem, ali pa me prestavijo na slabše delavno mesto. Ne vem, ni v moji moči , ne upiram se situaciji. Vsak dan naredim kar morem, opravim svoje delo po svojih najboljših močeh, sem prijazna do sodelavcev, in to je vse. Nisem popolna.
Moj denar? Nekaj ga imam. Pa ne za dolgo. Nekaj ga dajem tistim ki ga nimajo, v znak hvaležnosti Bogu, da službo sploh imam. Ne vem kako bom živela, če izgubim službo. Ker zaupam Bogu, sem mirna.
Moja ljubezen trenutno stagnira. Pa mi ni hudo. Lepo mi je, ker lahko skrbim zase, ker do sedaj nisem tega delala še nikoli. Pravzaprav ljubezen je, samo drugačna. Ljubim sebe. Neznansko se cenim in spoštujem. Nisem obupana. Veliko je še časa. Ko bo pravi čas, bo prišel čas za vezo. Včeraj sem slišala na skupini da tisto , česar sem si najbolj želela da se zgodi, pa se potem tudi je, se je izkazalo za največjo bolečino mojega življenja. Res je. Zato sem sedaj pomirjena. Nič več si srčno ne želim da bi imela nekoga ki bi me imel rad. Sedaj je tisti nekdo jaz. JAZ se učim imeti sebe tako rada, kot si želim da bi me imela rada druga oseba.
Moj dom. Imam dom, eno sobico. Ne vem, kako bo v naprej. Kje bo moj dom, ko bo čas za odhod. Če bo čas za odhod. Želim si svoj dom, svojo hišo, svojo dužino. Ni mi hudo, ker tega še ni. Bog ve, kdaj, kako , kje. Zaupam mu.
Moje telo je zdravo. Lepo skrbim zanj. Pazim da je spočito, čisto in zdravo. Hvaležna sem za svoje telo. To je Božji dar. Imam 2 roki, 2 nogi. Vse prste na rokah. Oči ki vidijo, ušesa ki slišijo in usta ki okušajo. Hvala. Hvala. Hvala.
Naučila sem se skrbeti tudi za svoje duhovno telo. Sedaj skrbim tudi za tega. Redno ga hranim z modro literaturo, pozitivnimi in mirnimi mislimi, molitvijo, ...
Hvaležna sem, da imam svojo Višjo silo, ki jo imenujem Bog, ki me varuje in vodi... to je najlepši in najpomembnejši odnos v mojem življenju. Edini, ki me ljubi z brezpogojno ljubeznijo. Zakaj bi se bala spustiti in Bogu prepustiti? Mogoče zato, ker moj oče ni bil ljubeč? Ker sta mama in oče bila nezanesljiva? ker sta me ljubila pogojno? Ker so me vsi odrasli pustili na cedilu in zanemarjali? ker so me avotoritete v mojem življenju poniževale in zlorabljale? Ker sem bila kaznovana za stvari ki jih nisem storila?
Mogoče pa zato, ker je Bog avotoriteta kot so bili oni, in mi govori naj mu zaupam, kot so mi to vedno govorili oni? Mogoče,... Le, da je sedaj drugače. Ne morem razložiti. Enostavno je drugače..in vem, da mu lahko zaupam..Najprej sem mu zaupala z majhnimi, sedaj pa mu zaupam z velikimi stvarmi. On je zanesljiv. On svojo obljubo drži. Vedno.

Smeh

Na Al-Anonu sem našla zadovoljstvo in celo srečo, ker sem se naučila spustiti samopomilovanje iz sebe in ga nadomestiti s humorjem. Najprej sem videla skupino kot prostor za pritoževanje nad mnogo stvarmi v mojem življenju, ampak ni trajalo dolgo, da mi je to uspelo spremeniti.
Zgodilo se je nekoč ko sem na srečanju stokala kako je moj partner ravnal z mano, in solze so mi tekle v potokih po obrazu. Naenkrat se je nekdo glasno zakrohotal. Ta nepričakovani smeh me je ustavil. V mislih sem se vrnila nazaj, da sem vse skupaj premislila, kaj tako smešnega sem izrekla. Ko sem premislila, so se moje solze posušile in moje ustnice so se razlezle v skromen nasmešek. Prepoznala sem, da je bila moja zgodba resnično smešna. Hotela sem „rešiti“ moj zakon, ampak vztrajajala sem, da se moj mož izseli in potem zopet naseli k meni. V trenutku sem opazila humorno situacijo. Le kako naj bi delala na najinem razmerju v stalnem nemiru pakiranja in razpakiranja kovčkov? Bila sem neodločena glede delitve doma z njim in ta neodločenost je odsevala še globljo željo, da ostanem z njim poročena. Ampak tega nisem zmogla videt v tistem trenutku. Poskus sprave v takšnih okoliščinah se mi je zdel nesmiseln.
Tistega dne sem pričela razvijat svoj smisel za humor. V nadaljevanju okrevanja najdem vse več in več stvari, ki me spravljajo v smeh. Zdaj se z možem smejeva, ker nama je uspelo preiti to stopnjo in sva še vedno skupaj. Zdaj se smejem z otroci in celo na svoj lasten račun!

Prazniki prihajajo...

Vsako leto se mi isto dogaja: kak mesec prej se neznansko veselim praznikov, da bom malo prosta, da se bom odpočila, da si bom privoščila kaj za dušco...
Ko pa se pričenjajo prazniki hitro približevati, pa me začne grabiti strah. Strah, da bom med prazniki spet žalostna, izmučena, da si ne bom znala ustvariti toplega vzdušja.
Velikokrat si želim, da bi praznike preživela v dvoje, potem pa se to sesuje v prah in potem so prazniki žalostni, namesto veseli, ponavadi sem vsa utrujena od premišljevanja in grem po praznikih v službo še bolj utrujena.
Moje izkrivljeno razmišljanje prav pritegne take razmere, da je vsako leto isto. Ena svetla misel v ozadju je, da so srečanja al-anon tudi med prazniki in zagotovo se jih bom udeležila, da si svoje misli vsaj malo naravnam.
Tudi vikendi so velikokrat taki, da namesto, da bi poskrbela zase, se obremenjujem in mrcvarim samo sebe. Danes sem se ponoči zelo dobro naspala, zato sem zelo hvaležna. Ker se mi je celo boleče grlo pomirilo, ko sem se odpočila. Dopoldne me je nekaj pognalo ven, hodit, v naravo. Želela sem še malo dremati, a so pričela v stanovanje iz okolice prihajati čudne vonjave po razrečilih in barvah in to me je prepričalo, da sem šla raje ven, kot poležavala. Tako, da za telo sem kar poskrbela, saj sem eno uro hodila. Ker živim sama, pa si kosila med vikendom skoraj ne kuham, kar nimam volje. Tako si kosilo naročim iz bližnje gostilne, a zmeraj, ko potem to pojem, se mi zdi, da to ni to. Ker hrana ni bila pripravljena z ljubeznijo, je samo produkt hitrih rok, ki delajo kot po tekočem traku...potem pogledam naokoli in vidim, da bi si zaslužila bolj pospravljeno stanovanje. Pričnem s pospravljanjem, pa kmalu vržem puško v koruzo. Preveč je.
Obstanem še prej, kot na polovici. Potem pričnem z glodanjem samo sebe, kakšni stroški so se mi nakopičili v tem mesecu, zakaj imam tako nizko plačo, ko toliko in pošteno delam, zakaj imam zvezo, ki me ne izpolnjuje in mi krade zadnje atome energije, zakaj, zakaj...
V takih trenutkih vidim, kolikšna je moja ljubezen do sebe.

Pozabljen

Ko prebiram meni dragocene pripovedi avtorjev, se mi porodi tudi moja plat. Res je. Sem otrok alkoholika. Res je, imam nizko samozavest, sem negotov, pogosto oz. stalno se ukvarjam z občutkov osamjenosti; to je eden od vzrokov da sem redno prihajal na srečanja; Tega sem se pogosto sramoval, kajti za neke prijatelje v zunanjem svetu sem nekoč bil prava faca, ki zna ljudi spraviti v smeh, jih motivirati; nato pa sem se popolnoma da ne rečem pokakano počutil večji del življenja zaradi problema osamljenosti;tudi spolna sla ni bila prisotna, vsaj ta prava ne, kajti strahovi, osamljenost je dajala prevelko mero ohromljenosti na moje telo na mene; v takem položaju sem večinoma. Takrat prosim višjo silo za pomoč, kakršnokoli; Kar je zelo smešno na prvi pogled; pri puncah sem bil zaželjen; samo moje čustveno stanje je bilo preobremenjeno z strahom, tihostjo, kot bi večji del življenja hodil po jajcih in pazil da se ne strejo. Ne, da sem se sovražil. Nisem mogel sprejeti kar se mi dogaja, vsaj s polno zavestjo ne; tako sem pol zavedno pol nezavedno živel. Imam za sabo polno apatičnih, nekomukativnih, zaspanih, ohromljenih 8 let življenja. Ko nisem živel. Ko sem živel, da bom morda nekoč živel. V tem času sem bil star 18-26 let. Kar pomeni da nisem pridobil tistega, kar naj bi v teh letih. V teh letih je bil samo en cilj. Ne se ubiti, počakati na pomoč, na napredek.
Moram tudi reči, da v vseh teh letih sem čutil v sebi, globoko v sebi, neko pozitivno osebo. Ki me je držala pokonci. Nisem je mogel odražati navzen. Bila pa je notri, moja mentorica pravi da je to bilo moje zdravo bistvo. In res je. Notri sem bil marsikaj več kot le depresiven, nerazpoložen žrtven otrok alkoholika. Le da tega nisem imel možnosti, dokler nisem prišel v Al Anon videti in temu dati veljavo.
Najhuje je pri meni tole: Doma se nisem naučil KOMUNICIRATI. To je bistvo. So še druge stvari. Vendar, to kar sem doma dobil od komunikacije, je bilo zame 3% kar rabim za življenje. Dolgo sem trdil da sem sam odgovoren zase in da si moram sam to preskrbeti, da mi to gre, potem se se večji del življenja obtoževal, da kako da se toliko bojim komunikacije. Potem se mi je zalomilo sem ter tja pri telefonu, ko sem koga moral poklicati in sem si mislil, jaz že ne morem biti samostojen. Rabim nekoga ki bo moj socialni asistent.
Skratka, jaz sem bil in sem še noro, polno nabito bitje, ki želi imeti burno dogajanje v dnevu, ki ga vleče v nepoznane kraje, ki je vedno malo najstnika, vendar pa so moje veščine komunikacije dopuščale da sem živel se 3% tega. Tega sploh ne, ker je bilo treba za osnovne stvari poskrbeti in še za te je bilo težko. In moja apatija, depresija je izhajala iz tega, da nisem živel vsega tistega, kar sem čutil da je možno. Ker se bojim komunikacije oz. ker mi ni šlo. Iz tega, da nisem uspel, da mi je spodletelo.
Toliko o meni med norostjo(v poz. smislu) in pretirano umirjenostjo; pasivnostjo; katerih je pri meni vmesni člen Komunikacija, ki mi je je "očitno" primanjkovalo v moji primarni družini.

Hvala za možnost podajanja moje zgodbe& Lepe, prijazne in tople Praznike!:)

Lp
A

Moje značajske hibe

Ker sem odraščal v alkoholičnem okolju se nisem zavedal kako nejasno vidim svet okoli sebe. Delal sem tisto kar so delali moji starši in pred tem že njihovi starši. Zdelo se je, kakor da ni nobenega drugega pogleda na življenje in čisto iskreno zanj nisem videl potrebe. Nič ni bilo narobe. Bil sem"dobro".

Potem me je življenje v bližini alkoholikov pripeljali v Al-Anon. Zame je bil prihod v program ravno tak, kot da bi šel k očesnemu zdravniku. AL-Anon neprestano testira moj vid. Ponuja mi izbiro, kako želim videti svoje življenje. Ne obstaja ena in edina univerzalna dioptrija, ki bi ustezala vsem pogledom. Svoboden sem, da nosim leče, ki se mi trenutno najbolj prilegajo in jih nato, ko sem pripravljen, zamenjam z drugimi.

Nekaj časa sem se grajal, ker sem bil tako slep. Sovražil sem zanikanje in ga smatral za najhujšo značajsko napako. Ko sem okreval sem postal do sebe nežnejši in postopoma razumel, da je lahko zanikanje čudovita stvar. Ohranjalo me je živega, dokler se nisem bil pripravljen soočiti z resnico. Sedaj verjamem, da bosta, ko se bom pripravljen soočiti z več resnicami, moja višja Sila in Al-Anonski program dvignila tančice, ki meglijo moj pogled. Videti tisto jasno svetlobo preden sem nanjo pripravljen, bi me morda lahko še nadalje oslepilo.

Odmik z ljubeznijo

V Al-anonu sem si dolgo prizadeval, da bi razumel idejo ODMIKA Z LJUBEZNIJO. Najprej mi je ideja izgledala kot nasprotje. Odmik je bil zame nasprotje od ljubezni. Mislil sem, da bo s tem zapustil ljudi, ki jih imam rad, zaradi njihovega alkoholizma. Ali naj enostavno preneham skrbeti?

V Al-anonu sem spoznal, da moj način skrbi za druge pogosto pomeni vplivanje in manipuliranje. Naredil bi nekaj lepega nakomu zato, da bi me imel rad. Tako bi se ujel v probleme drugega, da ne bi imel časa ali energije za iskanje rešitev za moje težave. Včasih sem se hotel na koga navezati, da bi se od njega duševno in čustveno hranil. Potem se mi ne bi bilo treba ukvarjati s strahom pred tem, da bi postal samostojna oseba, ki prevzema rizike. Kljub tem intelektualnim prebliskom glede mojih motivov sem čutil frustracijo pri tem, kako bi jih spremenil v pozitivno obnašanje. Enostavno sem se odločil, da je moj problem to, da preveč ljubim. Vsako dejanje pomoči ali prijaznosti s svoje strani sem začel smatrati kot spodrsljaj.

Ko sem pripovedoval mentorju o svojem novem spoznanju mi je pojasnil, da je bil cilj ODMIK ne pa AMPUTACIJA! Odmik ne pomeni prenehati skrbeti za druge; pomeni, da enako skrbim tudi zase. Pomeni, da imam sebe dovolj rad, da se izognem norosti drugih. Pomeni vzpostaviti dovolj veliko čustveno distanco med mano in drugo osebo, da bi tako videl vsakega kot posameznika. Biti prijazen in pripravljen pomagati je čudovito. Vendar pa moram preveriti svoje motive, kadar to delam s prepričanjem, da bi lahko drugo osebo popravil, spremenil ali kontroliral.

Biti hčerka pijanca

Biti hčerka pijanca pomeni, da nisem nikoli imela očeta. Pravzaprav še slabše. To je bil nekdo, ki me je vedno znova prizadel, kritiziral, ustrahoval, zanemarjal..me tepel, govoril da sem kurba in da me nobeden fant nikoli ne bo imel rad..moj oče me je kot otroka tudi spolno zlorabljal..velikokrat mi je tudi govoril da iz mene nikoli ne bo nič, in občudoval ostale otroke-mene nikoli... Ja, to je bil moj oče.

Spominjam se dneva ko je umrl. Prva misel je bila: " Konec je!" Verjetno se to marsikateremu ki tega ni doživel zdi nesprejemljivo. Ampak jaz nisem mogla razmišljati o ničemer drugem kot o tem, da je konec nočne more mojega življenja (čeprav sem se zelo motila!). Tisti dan ko smo ga pokopali, je bil že tretji dan od njegove smrti. Dva dni nisem čutila ničesar razen olajšanja. Potem pa, kar iznenada, me je popadel jok in panika:" Kdo je to? To pravite da je bil moj oče? Pa saj ga nikoli nisem poznala! Jaz nikoli nisem imela očeta!" Tako sem razmišljala prvič v življenju. Ta človek ni vedel ničesar o meni. Jaz pa ne o njem. Bil mi je in mi ostaja popoln tujec.

Ko sem prišla v Al-Anon, smo pri nas doma živeli na robu. Čustveno, verbalno in fizično nasilje, ki se je z leti stopnjevalo. Živeli smo človeka nevredno življenje. Spomim se dogodka ko sem čistila WC, ki ga je ponoči moj oče pobruhal, polulal in pokakal. To pomeni da so bile njegove tekočine po stenah, tleh, školjki, hodniku.. ko sem čepela tam na kolenih sem razmišljala :" Saj mogoče pa ne bo takole za vedno" Moj oče pa je prišel, in me vmes ko sem čistila njegovo svinjarijo obmetaval z kletvicami in mi govoril kakšna "ničvredna kurba" sem ...

Tako smo živeli, in svojega očeta sem na smrt sovražila. Ko sem ga tako srčno sovražila, sem hkrati sovražila tudi sebe, ker sem bila njegova hči. Sovražila sem kri v svojih žilah, meso in vse kar me je vezalo na njega. Sovražila sem ga tako, da sem si želela da bi umrl, saj bi tako skrajšal trpljenje nam vsem. In tudi je.

V Al-Anonu sem se naučila, da ne bom nikoli srečna, če svojemu očetu ne bom odpustila. "Kaaaj?? Pa kaj še!" sem si mislila. To se ne bo nikoli zgodilo. Pa se je. Ko sem jaz spoznala, da privlačim moške ki me obravnavajo kot moj oče in sem za povrh nanje še bolestno navezana in da ne morem stran, sem se zavedla da moram iti do jedra problema in začeti tam. Tam sem ugotovila, da zaradi očetovega odnosa do mene nisem samozavestna, da se vsega bojim, da sem zato zelo občutljiva, odvisna od odnosov, izgubljena in neizmerno ranljiva. Torej vsi moji problemi so izhajali iz dejstva, da je bil moj oče pijanec. Spomnim se da sem sprva imela velike zamere do njega. Do tega, da je bil pijanec, da nisem imela normalnega otroštva in ne mladosti. Kaj šele ko sem izvedela, da bom trpela posledice do konca življenja! Odpustiti mu- se je zdelo nemogoče (!!!)..Ampak je šlo. Počasi. Spominjam se da sem hodila na AA skupine, in tam izvedela neverjetne stvari, ki so mi pomagale. Kar naenkrat sem spoznala, da je moj oče imel bolezen in da si ni mogel pomagati. Tam sem slišala AA-jevce govoriti o svojih otrocih, ženah. In bila sem presenečena. Trpeli so. Oni so vedeli. Vse. In sprejeli so me, me razumeli. To mi bo za vedno ostalo v prelepem spominu. Skupine ki sem jih v tistem času obiskovala so mi spremenile življenje, še posebno pa skupine kjer smo bili skupaj Al-Anonci in AA-jevci. Na teh skupinah sem čutila močno prisotnost Višje sile. Ko smo se prijeli za roke in zmolili Molitvico za spokojnost, mi je šlo vedno na jok. Kajti bili smo Eno.

Sedaj se svojega očeta spominjam z sočutjem. Zavedam se, da mu je alkohol vzel življenje. On ni zmogel živeti tako, kot si človek zasluži živeti. Ne morem ga več obsojati.

Misel:
"Nič več nisem hčerka pijanca. Sedaj sem hčerka človeka, ki je imel zelo težko bolezen."

Poenostavi

Všeč so mi slogani ki jih uporabljamo. Kot je tale, POENOSTAVI.

Danes sem se res slabo počutila. V službi mi je prikipelo, in počutila sem se kot da bom eksplodirala. Bila sem besna, in hkrati jokava. Težko se kontroliram, ko kdo prestopi moje meje tolerance. Ko sem tako bila vsa razjarjena, sem hkrati razmišljala kaj mi je in kaj mi program svetuje v takšnem primeru. Kot prvo, sem se zavedla da je to trenutno počutje in da bo minilo. Potem sem se zavedla da moram poskrbeti zase, kar sem storila tako, da sem vzela plašč in odšla na malico. Ker sem bila danes precej utrujena, sem vedela, da bo najbolje da odidem domov čimpreje in da se spočijem. Pač nisem naredila vsega kar bi morala, in raje naredila kar je bilo dobro za moje duševni mir. Nisem zmogla, zato sem ugasnila računalnik prej kot ponavadi in odšla domov.

Ko sem utrujena, mi misli divjajo in uhajajo izpod nadzora. Adijo spokojnost. Vse vidim črno in brezizhodno. Ker se slabo počutje potem se slabša, začnem razmišljati o vsemu kar si želim in česar nimam. Hvaležnost adijo. Kar naenkrat ni ničesar več dobrega, in to se v moji glavi hitro stopnjuje. Kmalu že blodim, da mi nič ne gre. Da me nihče me nima rad. Da je vse je brez smisla itd.. Sedaj se že poznam tako dobro, da to hitro ustavim. Ko se v moji glavi začnejo nabirati cčni oblaki, je to znak za preplah. Takrat je moja glava kot nevarna soseska po kateri ni varno hoditi sam. In če sem sama, vem da moram ukrepati. To ponavadi pomeni nekaj čisto preprostega. Včasih napišem sms in dobim odgovor, ki me opomni da nisem sama. Včasih dvignem telefon in pokličem mentorico. Včasih odprem kakšno spletno stran kjer preberem kaj navdihujočega in pomirjujočega. Včasih potegnem iz predala mojo"biblijo"imenovano Hope for Today in preberem berilo za danes. Karkoli začutim v tistem trenutku. To vse ponavadi storim na delavnem mestu. Če pa sem doma, je moja najljubša rešitev sprehod. Narava. Ko se sprosti telo, se zagotovo tudi duša. Samo da dobim kisik in da mi kri zakroži, pa je svet lepši. Vedno je pot, da se potegnem ven iz tiste slabe kože, SAMO ČE SE HOČEM. To pa, sedaj priznam, ni bilo vedno tako. Bili so časi, ko sem se kar valjala v negativnih občutkih in čustvih. Včasih nevede, nehote, ampak velikokrat z zavedanjem. Žal.

Nisem se vdala, ampak predala

Predala sem se toku življenja. Predala sem se Bogu, in njegovemu načrtu za mene. Nič več mrzlično ne razmišljam kaj moram storiti, kako bom kaj storila. Storim kar morem in spustim. Prepuščam. Preteklosti ni več, in vem da se je vse zgodilo z določenim namenom. Ničesar ne obžalujem. Ničesar niti ne pogrešam. Enostavno sem tukaj in sedaj. Uživam danes in ne delam pretiranih načrtov za prihodnost. Zaupam. Skrbim zase. Dobra sem do sebe, rada se imam. Jaz sem posebna in edinstvena. Ponosna sem na to, kar sem postala. Moja zgodba je zgodba o uspehu. Ne finančnem. Ne kariernem. To je zgodba o zlorabljenem otroku, najstniku, dekletu, ženski, ki pa je imela milost da je našla pomoč in se s pomočjo Boga pobrala. Sedaj se čudim. Kar je nekoc bila nočna mora, je sedaj moja moč. Ta moja zgodba je samo moja, in jaz sem jo morala preživeti. Samo jaz vem, ter seveda Bog, kako je bila zares težka. Sedaj, sem močna. Ko pogledam nazaj, dobim se večjo moč, in odločnost. To ni bilo zaman. Svojo zgodbo delim vedno znova na skupinah, z namenom da dam ljudem upanje in moč, da vztrajajo.

Ni več strahu. Ni vecčstiske. Ni več osamljenosti. Samo neskončen mir in spokojnost, predanost in zaupanje. Zgradila sem trden odnos z Bogom, kot ga razumem. Zame je Bog sedaj moj najboljši prijatelj in zaveznik. Vem da je to mogoče težko razumeti. Če ne poizkusiš, ne veš. Bog me je preko al-anona naučil živeti. Ko se sedaj znajdem v težavah, vem kaj moram narediti. Nisem več osamljena. V al-anonu sem našla prijatelje ki so mi blizu, ki razumejo. Lepo mi je, ko se samo pogledamo in vemo. Ta pripadnost je izjemna. Smo kot družina, ki je nikoli nisem imela. Zato hočem dati nazaj. Izraziti hvaležnost. To delam tako da povem izkušnje, da sem dosegljiva na telefonu za cčloveka v stiski, ter tudi tako, da prevzemam funkcije v skupini.

Nedelja zvečer je, in meni je lepo. Ni me strah ponedeljka. Ni mi težko iti v službo jutri. Sedaj vse delam z Bogom, in vem da nikoli nisem sama. Zjutraj se bom uredila, podala Bogu roko ter šla z njim skozi dan. Tako vem, da se mi zagotovo ne bo zgodilo nič taksnega, kar on ne bi mogel rešiti. Če vem da sem v njegovi volji, je vse modro in je prav. Neskončno sem hvaležna. Naučila sem se živeti, in moje življenje ima sedaj smisel.

Recidiv

Recidiv...
Danes je nedelja. Načrt imam oditi na obisk k staršem, tam bo na obisku tudi sestra, pa mali nečakec, ki ga že tako dolgo nisem videla in ga pogrešam...
Veselila sem se te današnje poti proti domu.
Sedaj pa gledam sonček zunaj, jaz pa sem še vedno za štirimi zidovi in se ne morem "spraviti" na pot.
Danes mislim, da sem doživela nekaj takega, kot alkoholični napad, alkoholično obnašanje.
Res je, spet sem se zapletla v zvezo z nekom, ki kot tudi moji prejšnji partnerji, nima časa, je preveč zaseden, utrujen, ima tudi obveznost do otroka iz prejšnjega razmerja...poleg tega je med nama 100 km.
Se mi zdi, da ima on najhujše karakteristike od vseh do sedaj. Sicer sem to zmeraj doživljala, da nekdo nima časa zame, jaz pa zato jokam.
Ampak danes se mi je to po dolgem času zgodilo. Kot da bi padla v recidiv.
Navsezgodaj me je klical, ko bi jaz še spala in mi ni bilo jasno, kako to, da nisem dala zvečer telefon na potiho. Oglasila sem se, čeprav bi bilo bolje, da bi klic ignorirala in spala naprej.
Poklicala, ko bi se naspala, skratka, poskrbela zase.
Ker pa nisem poskrbela zase, me je nekaj njegovih opazk zelo hitro spravilo na tla. Začela sem jokati in se razburjati, zelo sem si škodila sama sebi.
Vse moje zatajevane želje so privrele na plan. Željo po bližini, razumevanju, varnosti. To, kar mi on na vse pretege obljublja, da še pride. Ko bo imel čas.
Sedaj sem kot ožeta cunja. Pustila sem, da so me dejanja drugega spravile tako daleč.
Jaz vem, da imam tudi jaz strah pred bližino, po prvi dolgi zvezi, ki je trajala skoraj desetletje, sem večinoma sama. To je že devet let.
In večkrat me zajame panika, da mi uhajajo najlepša leta in nimam ob sebi nikogar, ki bi me malo razvajal, objel, stal ob strani...
In sedaj imam spet neko "obetajočo" zvezo, od katere nimam skoraj nič. Razen telefonske pogovore, pa preko telefona ni bližine, ki si jo jaz kljub vsemu želim.
In danes, ko sem se kot že leta in leta doslej zbudila sama in me je še klical in spomnil na to, kako ni časa za najino zvezo, je meni "odkrilo" pokrovko. Škodila pa sem samo sebi.
Kaj naj storim?
Nekajkrat sva že nehala in spet prišla skupaj. V enem letu sva bila vsega skupaj fizično skupaj približno en teden. Ne more se vzpostaviti bližina, neprestano imam občutek, da bi se morala bolj spoznati in potem bi se lažje izkristaliziralo, iti vsak svojo pot, ali pa dobiti možnosti iti skupaj naprej.
Zaradi razdalje se pa nič ne reši. Višja sila moja, kje si ?
Pomislila sem že, kako bi bilo dobro, da bi se z bivšo partnerko, s katero ima otroka, pobotal in jaz bi točno vedela, da pustim to za seboj.
Tako pa nekako se ne zgodi ničesar takega, da bi nedvoumno prišla rešitev.
Če si bom iskreno želela, da se nekaj razreši, kakorkoli, ne bo pritiskala, se tudi bo. Vem.
Samo kaj, ko jaz si vseeno še želim, da bi višja sila uredila tako, da bi bila midva skupaj.
Tako še zmeraj pritiskam na višjo silo, naj uredi tako, kot hočem jaz.
Dejstvo je, da si jaz glede na program želim stopiti na višjo stopničko. Ko ne vidim več rešitve, jaz zvezo znam edino prekiniti. Nikoli nisem naredila kaj drugega.
Vem pa, da ljubezen da ljubezen. Jeza pa jezo.
To že vem, a še zmeraj sem danes padla v svoj stari vzorec nemoči: jeza, jok, nemoč.
In potem izčrpanost. Odvisnost od odnosa.
Hudo je to. Kdor ni doživel tega, si ne more misliti, kako je to hudo.
Sedaj sem prebrala berilo iz "Pogum da spremenim".
Vsaj eno stvar si bom danes dala samo sama sebi, nekaj lepega. Pa čeprav bo to sprehod, ali pa kakšna lepa misel sama sebi. Čeprav sedaj ta moment še zmeraj karam sama sebe, kako, da sem spet padla v luknjo nemoči v odnosu.
Danes bom nekaj sama prispevala k dobremu počutju. Dober občutek, da se to lahko po novem sama odločim.
In še nekaj: pravkar sem dobila vest, da moja sestra ni na obisku pri starših, ampak sem dobila njen klici iz porodnišnice. Dobila sem še eno malo nečakinjo, čeprav en mesec prej. Ampak verjamem, da bo vse vredu:-)

Odvisnost v družini

Družina in odvisnost

Na vseslovenskem srečanju v soboto je g. Jože med vsem zanimivim predavanjem o odvisnosti prikazal tudi, kako izgleda družina, v kateri je alkoholik. Alkoholik iz družine
»štrli«, se ne obnaša skupnosti primerno, ne sodeluje, deluje destruktivno in proti družini.
Družina kot neki skupek ljudi na enem polu in alkoholik na drugem polu.

Danes sem se zavedela, da ravno tako jaz štrlim v »ven«, a ker nimam družine, sem to opazila v službi. In do tega pridem sama, ne da bi vedela zakaj in kako. Obnašam se drugače, strah me je, kaj mi bodo rekli drugi, kaj mi bodo »naprtili«, kdo bo slabe volje, da bo vplival tudi name, kajti zelo težko ločim tujo slabo voljo od svoje. Vseh teh stvari se bojim in potem to tudi pritegnem. Velikokrat se zgodi, da sem jaz dejansko na enem koncu, vsa zaprta, na drugem koncu pa drugi, ki »vpijejo« name, kažejo name in na moje napake s prstom in me obtožujejo.
V prejšnji službi je bilo neštetokrat tako, da so na enem koncu sodelavci pili kavico, se pogovarjali, smejali, na drugem koncu pa jaz tiho in s sklonjeno glavo delala. Z občutkom krivde, da še zmeraj ne naredim dovolj.
Z raznimi oblikami pomoči sem prišla do take stopnje, da sem se tudi jaz priključila, da sem si dopovedala, da imam tudi jaz tam pravico biti in piti kavo. Ko sem menjala službo, sem se poslužila tega novega »recepta« in se tudi priključila, ko se je vnel kak skupinski pogovor. Novi šef me je enkrat hudomušno »usekal«, da vlečem na ušesa, sem se pa potem potegnila nazaj in zopet se ne priključujem skupinskim razpravam. Enostavno se ne morem več prepričati, neka sila me vleče nazaj na stol, ko pomislim, da bi se priključila. Kot da bi se bala, da me bo kdo udaril, če se bom oglasila.
In tako boleče se zavedam, da se dejansko sama odtrgam stran, da sem na robu, da sem drugačna.
Glede na to, da sem že doživela boljše čase glede tega, sem sedaj kar razočarana.
Saj se zadnje čase zares počutim kot neki majhen otrok, ki se stalno boji, da ga bodo okarali, da ga bodo okrcali po prstih. In stalno gledam in oprezujem, kakšne volje je drugi, da ga ne motim takrat, ko se meni zdi, da je prezaposlen, da bi ga skratka motila.
Preveč gledam na druge in premalo na sebe.
Kadar tako izgubim stik s seboj sem res tako razočarana nad seboj in potem po stari navadi se še karam, zakaj sem taka.
Ravno včeraj sem poslušala neki prispevek o samospoštovanju, da se nikdar ne sme kritizirati osebo, ampak zmeraj le vedenje. Vedenje pa se da popraviti.
Jaz pa zmeraj kregam in obsojam sebe kot osebo. In še to:
Bilo je rečeno tudi, da človek, ki se samospoštuje, bo takoj znal na listek napisati pet svojih dobrih lastnosti. Jaz priznam, da nisem spravila skupaj niti tri.
Enkrat nameravam vprašati koga, ki mu zaupam, da mi pove, kako mene vidi v najboljših trenutkih, katere dobre lastnosti vidi pri meni. Mogoče se bom potem zamislila. Ampak potem sem spet odvisna od drugih, če le drugi vidijo dobro v meni, jaz pa ne.
Morda pa bom vsaj drugim verjela in da bom vsaj vedela, na čem lahko gradim naprej, kadar bom v slabi koži.
Res muka mi je razmišljati o sami sebi. Tako hitro zapadem v analiziranje drugega, ponavadi partnerja, da se mi ni treba osredotočati nase.
Glede na to, da pa vse mine, vem, da bo minilo tudi to, da se ne spoštujem dovolj. V to pa res trdno verjamem, ker imam Al anonske skupine, da se urim v tem in utrjujem.
Hvala Al anon!

Drugačna sem

Drugačna sem, tako drugačna

Ta moja drugačnost iz mene kar vpije.
Moja služba je drugačna, ko večina ljudi ob petkih prej zaključi, jaz takrat najbolj delam, ko drugi uživajo veseli december, se jaz skoraj pretrgam v delu, ko si drugi ustvarjajo družine, jaz uživam samski stan in vsak dan lovim priložnost za mimoidoče poglede, ko drugi potiskajo otroške vozičke, jaz žalujem, ko se drugi zavedo, da jim je kratena njihova osebna meja, to ljudem pokažejo, jaz ne, ko drugi praznujejo, sem jaz doma in se zamotim z vsem, samo da tega ne opazim. In potem, ko so mimo, spet prilezem iz svoje hiške.
Tako zelo sem zgleda drugačna, pa tako zelo se trudim, da drugi tega ne bi opazili. Tudi v tem sem drugačna. Drugi se ne trudijo, da ne bi pokazali, kdo so.
Drugi pokažejo, ko so jezni, jaz nisem nikoli jezna. Jaz sem samo tako neskončno žalostna. Nikdar se ne spomnim, da bi pokazala jezo. Spomnim pa se slabega počutja in žalosti, ko sem tlačila to čustvo. Jezo. Nikdar mi ni bilo dovoljeno biti jezna. Moj bog. Jezen je bil že oče tako zelo, mama še bolj, kaj bi bilo, če bi bila jezna še jaz. To bi padale batine. Morala sem to zatreti. Jaz nisem jezna. Jaz nisem jezna. Sem pa neskončno žalostna. To pa mi je bilo dovoljeno.
To mi je bilo pa dovoljeno v neskončnost.
In še sedaj ne upam pokazati jezo. Jezo zavijem v vse mogoče celofane, samo da ne izgleda kot jeza. Predrugačim jo v manipuliranje, v obtoževanje, v žrtev, v stisko, v moreče razpoloženje. Ker če bi jo pokazala, bi tvegala, da bo potem padalo po meni. Kot bi padalo takrat, ko sem bila mala. A sedaj je drugače. Ne bi padalo, a jaz imam vseeno občutek, da bi.
In še sedaj se bojim nekoga, ki odkrito izraža jezo. Potuhnem se, zakrknem, zaprem v školjko, v sebi drgetam, čakam, da bo minilo…
V meni so ene take sile, ki mi zaustavljajo in onemogočajo biti to, kar sem.
Oh kako se trudim te sile zmaličiti, uničiti, da bi končno prišla prava jaz na površje. Trudim se in vse te stvari, ki se jih sedaj zavedam, se jih še pred letom dni nisem. In so zelo močne, ne da se jih kar izruvati. Čez noč.
Sedaj ko pišem, vidim, kako se težko osredotočim samo na eno temo. Misli mi begajo kar sem in tja.
Skratka, danes sem bila kar presenečena nad seboj, koliko energije vlagam v to, da ljudem ne bi pokazala, kaj v resnici mislim.
Meni je to zelo naporno.

Osredotočanje na mene samo

Osredotočanje na mene samo…to je zame čisto nekaj novega…
Vse življenje sem gledala samo iz zornega kota drugih in sem se glede na to, kar sem videla,
Tudi prilagajala. Nikdar se nisem vprašala, kaj jaz čutim, kako jaz nekaj vidim, kako bi naredila, da bi zase poskrbela, da bi mi bilo lažje…
Vendar sedaj, ko že zmorem kak trenutek pogledati v sebe, sem presenečena, da tam ni samo praznina, ampak da je neka vsebina. V meni je vsebina!
Nikdar nikdar tega nisem verjela, lahko so mi govorili še pa še, ampak jaz sem živela samo toliko, kolikor so drugi živeli zame.
Ko se mi je smejal, sem se smejala tudi jaz, ko je bil jezen, sem bila napeta in jezna tudi jaz, ko tiščal v sebi, sem tiščala tudi jaz. In tako v partnerstvu, v službi, povsod.
Jaz sem prava mojstrica v prilagajanju. Spreminjam se kot mimoza. Kot veter piha.
Če piha mrzel veter, moram biti mrzla tudi jaz, če je vroče, moram biti vroča tudi jaz.
Ne upam si biti jaz, nekaj posebnega. Ne verjamem sploh, da mi je to dovoljeno.
Le kdaj se mi je vsadila ta misel, da meni ni dovoljeno?
Meni ni dovoljeno skoraj ničesar. Drugim dovolim, da delajo napake, sebi jih ne dopuščam. Ko jo naredim, se v sebi pretepem. Namesto, da bi potolažila samo sebe. Kot mama potolaži svojega otročka, da bo drugič boljše, če stori kakšno napako.
Jaz čutim, kako bi mogla božati in tolažiti tega mojega malega otroka v meni. To sem se boleče zavedela nazadnje, ko sem videla očka z majhno punčko. Ko ga je vprašala, če bosta šla še v trgovino in on se je pogovarjal in dogovarjal z njo, hkrati pa je bil tako zaščitniški. V sebi sem začutila tako bolečino, ki se je prav boleče zažrla v moje bistvo. Dejansko sem si želela biti na mestu te punčke, ki tako sproščeno uživa svojo brezskrbnost in občutek, da je na varnem. Jaz se tega občutka sploh ne spomnim. Kar pomnim, sem se počutila, kot da živim v hudo nevarnem svetu. Kamor sem prišla, sem imela pripravljene kremplje, da se bom borila, ko mi bo pretila nevarnost. In nevarnost je bila povsod. Povsod.
Kakšen blažen občutek, ko imam sedaj višjo silo, ki skrbi zame, da se mi ne bo nič hudega zgodilo. Nič takega, kar ne bi bilo prav zame.
Tako dobro poskrbi zame, da lahko jaz postajam bolj sproščena, lahko začenjam ŽIVETI.
Ni mi treba na vsakem koraku trepetati in se bati, kdaj me bo kaj udarilo.
Lahko se pričenjam prepuščati življenju in končno začeti prejemati tisto, kar mi ima življenje dati!!

Na tleh

Pa zakaj moram biti otrok alkoholika? pa zakaj ne morem preprosto biti zdrava in normalna, kot vsi ostali? ko že mislim da sem ok, me pa spet nekaj po glavi udari. To me spominja na to , ko je nekdo na enem srečanju rekel, da v programu nikoli ne diplomiraš. Pa zakaj ne??pa jaz hočem to končat. Jaz nočem celo življenje trpet. Ta life je čist preveč zame. Men je vseskup tolk bad. Pa tipi..to je nevejetno..vsak tip ki ga srečam je mal premaknen. Kot da sem mal zmešana! Pa kje jih najdem?vse kar si želim, je samo en normalen človek ki me bo imel rad! Ampak bolj ko sem iskrena z seboj, bolj vidim da mi še nekaj fali. Drugače ne bi samo bednih srečevala. Ja, vem kako tole se čudno sliši, ampak je to res. Sej kaj pa čem nekaj nakladat in se dokazovat na tem blogu, da kako sem pa skos kul pa kolk pol k si v programu pa vse kao da gre ko po maslu. Men že ne. Skos je nekaj. Edin to mi je bolš, ko imam koga za vprašat ko sem u badu, pa mi povejo kaj narobe delam.. Drugač pa, stari moji, Life je še vedno isti. Danes sem ful slabe volje. Sem se spomnla prejle da je to tudi ena od stvari k jih otroci alkoholikov ne znamo. Recimo da ko si u badu, ne znaš ocenit kaj ti je. In celo obstaja nek super kratek vprašalnik ki gre približno takole: Lačen?Utrujen? Osamljen? Žalosten? ....nekaj podobnega. no, jaz sem utrujena in žalostna. No, to pomeni da se grem zdele mal pogovort z mojo Višjo Silo, da se mal od-žalostim, pol grem pa spat, da se odpočijem. No, to ti je Al-Anonsko razmišljanje. Sej bo....

Zahvala

Proti koncu gre ta dan. Čas je, da se zahvalim za vse trenutke tega dneva.

Hvala za :
- prijazno toplo sobo v kateri sem prespala,
- lepo jutro, da sem se prebudila srečna ob ljubečem možu,
- moč, da sem se odločila, da bo ta dan lep,
- za avto , s katerim sem se varno peljala v službo,
- za dobro službo v katero rada hodim
- za sodelavce, take in drugačne- po mojem ocenjevanju- ki me imajo radi, in se od vsakega posebej vsak dan kaj novega naučim, predvsem pa se učim sprejemanja drugačnosti,
- za prijetno popoldne,
- za miren večer,
- za dar, da tole lahko podelim z vami,
- za Al-anon, v katerem sem dobila toliko samozavesti, da vem, da lahko storim in zmorem storiti prav vse, kar si zastavim,
- pa za moje najbližje, za moje otroke, samostojne in čudovite, sposobne,
- hvala za vsak trenutek in vsak dih tega dneva.

"Hvaležna sem za al-anonski program in za vse kar prejemam od višje sile. Veselim se novega dne ki bo še boljši. Če na stvari gledam z pozitivne strani, najdem veliko vzrokov za zadovoljstvo in hvaležnost."

Karakteristike otrok alkoholikov

1. Ugibamo o tem kaj je normalno vedenje. Ne prepoznamo normalnega kadar ga vidimo.
2. Imamo težave z sledenjem projektu od začetka do konca. Imamo ideje, in ne postopka da bi idejo uresničili. Naučili smo se da je namen tisti ki šteje, ne obnašanje.
3. Lažemo tudi takrat, kadar bi bilo lažje povedati resnico.
4. Sami sebe sodimo brez milosti.
5. S težavo se sprostimo in zabavamo. Kot otroci se nismo nikoli naučili igrati.
6. Sami sebe jemljemo preveč resno. Življenje je napor.
7. Imamo težave z intimnimi razmerji. Strah pred zapuščenostjo je prevelik da bi nam dovolil uživati v razmerju.
8. Nenehno iščemo oddobritve in pohvale od drugih, ker si jih ne znamo dati sami.
9. Pretiravamo z reakcijo na spremembe, na katere nimamo vpliva. Kot otroci nismo imeli kontrole nad spremembami ki so ogrožale naso varnost in preživetje.
10. Smo zelo odgovorni ali popolnoma neodgovorni.
11. Ne znamo reči NE zaradi potrebe po oddobravanju.
12. Ne postavljamo mej.
13. Smo idealni kandidati za izgorelost. Da lahko prekinemo začaran krog, moramo zboleti.
14. Nimamo občutka za delo z drugimi ali med drugimi. Navajeni smo delati stvari sami . Tako smo preživeli v kaotični alkoholični družini. Kljub temu dajemo vtis kot da sodelujemo.
15. Smo extremno lojalni, tudi če imamo dokaze da lojalnost ni zaslužena ali potrebna. Smo čudoviti prijatelji in sodelavci. Naučili smo se iz izkušenj v alkoholični družini.
16. Smo impulzivni. Reagiramo nagonsko, ne mislimo na posledice.
17. Hočemo takojšnjo nagrado, ne maramo tistih ki pridejo sčasoma. Kot otroci smo se naučili da če čakas na nagrado, ne pride.

Kaj se vprašati

1. Ali nenehno iščem potrditve?
2. Ali težko vidim svoje dosežke?
3. Ali se bojim kritike?
4. Ali težko prepoznam če si zadam preveč?
5. Sem kdaj imel težave z svojim impulzivnim vedenjem?
6. Ali imam potrebo po perfekcionizmu?
7. Ali mi je nelagodno kadar moje življenje poteka gladko? Ali povzročam probleme?
8. Se počutim bolj živ sredi krize?
9. Se še vedno počutim odgovoren za druge, kot sem se za problematičnega alkoholika v mojem življenju?
10. Ali lažje skrbim za druge in težje zase?
11. Se večkrat izoliram od drugih ljdi?
12. Ali se z strahom odzovem na autoritete ali jezne ljudi?
13. Ali čutim da me posamezniki in družba na splošno izkoriščajo?
14. Ali imam težave z intimnimi razmerji?
15. Ali nadomestim sočutje z ljubeznijo, kot sem jo z problematičnim alkoholikom?
16. Ali privlačim ljudi ki so nagnjeni k nasilju in zlorabam?
17. Ali grem v razmerja zato ker me je strah ostati sam?
18. Ali pogosto ne zaupam svojim občutkom in občutkom izraženih od ostalih?
19. Ali težko opredelim in izrazim svoja čustva?
20. Ali čutim da je name vplivalo pitje nekoga drugega ?

Sem samska in sem srečna

Ja. Sem. Samska. Aha. Pa nič ni narobe z mano! ne, ne..pravzaprav je zelo dobro. In želim vam povedati zakaj. Imela sem fante. Prvega pri 14-ih. Ko je po 2 mesecih prvic prekinil vezo, sem mislila da bom umrla od hudega. Potem sva prisla nazaj skupaj in zgodba se je ponavljala. Potem sem ga le stežka zapustila, ko sem bila stara 17 let, in takoj našla drugega. Tko. V dveh tednih. In seveda tudi z njim sem se mučila. Ne vede zakaj. V 4 letih sva sla 4-krat narazen, vsakič me je zvilo. Enkrat vem da sem ležala v postelji 2 tedna, nisem mogla jesti in ne živeti. Jaz sem mislila da ga imam tako rada. Meni ni nihče povedal da sem bolna. Da to ni normalno. Da sem odvisna od njega ravno toliko, kot je moj oče od alkohola. Ah, kje . Se sanjalo se mi ni. Tudi z njim sem na koncu končala, ker sem se zaljubila v nekoga drugega, ki pa me je pustil na cedilu in nisva prišla skupaj. Zaradi fizične razdalje. 2 leti sem čakala da me bo poklical in da bova potem živela srečno do konca svojih dni. To so bile tako močne sanjarije, da sem mesece živela v nekem domišljijskem svetu, ker nisem mogla sprejeti realnosti. Še vedno ne morem verjeti kako je to bilo močno in koliko energije mi je pobralo. Vsake nekaj mesecev me je poklical za par minut, vrgel nekaj sladkih besed, in sem spet sanjarila. V moji glavi je bil popoln moški - vse kar sem si želela -čeden, uspešen, pameten, zvest- v realnosti daleč od tega. Na različnih substancah, deloholik in ženskar. Vsak moj fant je bil bolj bolan. Bolj kot sem sovražila svojega očeta ki je pil, bolj so mu bili podobni. Potem se je vse sesulo. Srecala sem nekoga, ki me je prevzel, dobil vso zaupanje, in nato takoj cez noc zapustil, izdal, in izginil. Vse se je zacelo podirati kot hisica iz kart. Nisem vec zmogla. Tragedija za tragedijo. Padla sem v globoko depresijo in komajda preživela. Ampak sem. S pomočjo programa in Boga. Oseba ki je padla je bila popolnoma drugačna od osebe ki se je pobrala. Čudež. Sedaj se zdravim in nikamor ne hitim. Ljubezen je darilo in pride ko si pripravljen. Sedaj sem previdna. Varujem svoje misli in srce. Ne zaupam popolnoma. Ko mi je nekdo všeč, se ustavim in ga opazujem. Kdo je? Kako živi? Ali je zdrav? ja, vse to mi gre sedaj po glavi. Jaz imam namreč pokvarjen "radar". Jaz bom alkoholika izbrala, pa če bo edini izmed 100 moških v sobi. Zato sedaj predvsem ljubim sebe in edinega, ki mi lahko pomaga-Boga. Sedaj sem spokojna, in se trudim da ne manipuliram in ne pizkusam izsiliti veze, pozorna sem na svoje občutke in pazim na to kaj delam. Prvič v življenju nisem odvisna od nekega bolnega človeka ki me zlorablja. Prvič v življenju se imam resnično rada in sem si všeč. Prvič v življenju sem jaz na prvem mestu. In ja, samska sem! Hvala Bogu!

Postavila mejo šefu

Pretekli teden je bil zelo težak zame. V službi sem imela težave z šefom in v nekem trenutku sem jokala da je bilo joj. Ni me prizadelo ko me je kritiziral. Prizadelo me je to, da mi je rekel da ne smem biti vznemirjena in prizadeta. Da naj čustva dam na stran, da v poslovnem svetu ni prostora za čustva. Ma nemoj!!! Kakšno nakladanje. ..No, seveda moja prva reakcija je bila da sem se počutila krivo, in sem se počutila slabo. Res. Ker sem spet dobila tisto večno sporočilo- S TEBOJ JE NEKAJ NAROBE!.. grrrrrrr!!! Ko sem se zjokala, sem poklicala svojo mentorico. Hvala Bogu za mojo mentorico. Pomagala mi je da sem se pomirila.Potem mi je bilo nenadoma jasno, da se moram upreti, ker je to preizkušnja! In začutila sem moč v sebi. Ta moč je rasla in rasla. Potem jeza. Kaksna jeza-to je bil bes! In sem se odločila da mu bom povedala kar mislim in česar ni hotel poslušati. In da če me gospod šef ne bo hotel poslušati- oziroma nima časa poslušati, mu bom pa napisala! In sem mu. Tko zelo odločno, korektno in z spoštovanjem sem razložila dolocena stališča ki jih imam in vanje verjamem. Takoj je odreagiral. Da ga nisem prav razumela..in da on raje govori na štiri oči-seveda, ker me zmelje in pusti brez besed, gospod profesionalec- kot govori po emailu...in sem mu odgovorila da je meni lažje če napišem in da potem lahko tudi govoriva... wow! in ni bilo konec sveta :-) človek je to lepo sprejel...
No in ko sem se takole razpisala, sem samo hotela povedati da je tudi to da ti nekdo govori kako moraš čutiti ali kaj ne smeš čutiti, nezdravo!... in da je tudi tu potrebno postaviti meje. Kako sem vesela. Napredujem!

Molitvica za spokojnost

Bog, nakloni mi SPOKOJNOST,
da
sprejmem cesar ne morem spremeniti,
POGUM da spremenim kar morem,
in MODROST da sprevidim razliko.

Otroci

Danes sem zalostna. Nekje zadaj v glavi mi nek glas govori: "Naredi nekaj zase. Pojdi ven. Potegni se ven." Saj vem. Saj bom... Na jok mi gre. Hocem jokati, tako jokati kot majhen otrok.

Dobila sem slabo novico. Otrok ki ga sponzoriram, zivi na podrocju spopadov, in je se ziv. Vendar so v njegovi blizini brutalno pobili veliko ljudi, pozgali cerkve in domove. Kako mi je hudo. To se dogaja v tem svetu, v tem casu! Njegov ucitelj mi je napisal pismo, ker se ne zna pisati. Zahvalil se mi je, ker mi je mar. "Hvala, da ti je toliko mar, da me sponzoriras." Kar solze so se mi vlile. Imam veliko socutje za trpece otroke. Vem, da je to moje poslanstvo. Jaz sem tudi zivela na obmocju spopadov. Mogoce ne politicnih, ampak druzinskih. Jaz vem kako sem se pocutila na bojiscu. Tam je bila stiska. Osamljenost. Nasilje. Zelela sem si da bi umrla. Molila in prosila Boga, da kaj naredi. Pa dolgo ni. Sedaj vem, da sem bila depresiven otrok. Suhljata in ukrivljena. Moji spomini na otrostvo niso lepi. Nihce me ni objemal, stiskal, tolazil. Oce me ni opazil, mama pa mi je grozila da me bo udarila vsakic, ko je videla moje solzne oci. Babica mi je govorila da me nikoli nihce ne bo maral, ker nic ne ubogam. Tepena sem bila za vsako svojo in bratovo "napako".

Potem je Bog vse to vzel, in obrnil okrog za moje dobro. Sedaj sem blagoslovljena. Neizmerno. Zivim svoje sanje. Koncala sem studij. Potovala. Imam sluzbo in sefa, ki si ga vsak lahko samo zeli. Zdravje. Prijatelje. Program. Mamo, ki je moja najboljsa prijateljica in Boga, ki me vodi in varuje.. Samo spomin na to, kaksno je bilo moje otrostvo, me gane. Zelim si povedati celemu svetu, kaj je Bog naredil zame. Kaksna sreca je bila to, da smo z mamo nasle Al-Anon, ko je bilo najhuje. Kako se je mama postavila na noge, in s tem tudi jaz..to je bil ta cudez, ki mu recemo Al-Anon. Tam sva dobili podporo, potrditev, usmeritev za drugacno zivljenje..Tam sva nasli pravo pot...gesla, izrocila, korake in orodja, ki so naredili mogoce iz nemogocega..

Otroci so bozji dar. In ko vidim otroka ki je zlorabljen, lahko cutim kako Bog trpi. Oni so cista, nedolzna bitja, ki znajo ziveti zivljenje tako, kot bi ga morali mi. In srce se mi trga, da moj fantek, tam dalec, trpi. Molim zanjga. V mislih ga objamem. V pismu mu napisem kako ga imam rada, in da mu bom vedno v oporo, ce me bo rabil. Napisem mu to, kar sem si sama zelela slisati kot otrok. Da sem neizmerno ljubljena in dragocena.



"Verjamem, da ce me nekdo ne ljubi tako kot si jaz zelim da bi me, to se ne pomeni da me ne ljubi z vsem kar ima."

Cimra

Imam cimro. Ona ima mamo ki pije, čeprav " samo včasih". No, jaz vem kaj to pomeni. Samo včasih pomeni da je mama aktivni alkoholik. Seveda moja cimra ne ve veliko o tej bolezni. Dokler mama normalno živi, to ni nič hudega. Ne ve pa, da je bolezen veliko bolj zahrbtna, kot si je to možno predstavljati. In tako tale moja cimra hodi domov k tej svoji mami, in vsakič pride nazaj objokana. Včasih rabi nekaj dni, da se pobere. Kakršenkoli nasvet o tem da bi prenehala z pogostimi obiski, ne zaleže nič. Ona vztraja. Nekaj dni nazaj sem jo vprašala zakaj tako vztraja, če pa jo mama vedno tako prizadane. In mi je povedala da zato, ker si želi da bi z njo imela lep odnos. "Nikoli ne bom razumela zakaj se jaz z svojo mamo ne morem razumeti". Jaz pa vem. In ji tudi poizkušam povedati, čeprav ne dojame. Ona je še vedno tisti mali otrok ki išče mamino potrditev. Vrača se domov pogosto, da bi našla, česar še nikoli ni imela.

To me spominja na neko zgodbico ki sem jo nekoč slišala. Takole je rečeno: " Mi otroci alkoholikov smo takšni kot tisti tip ki je šel v železnino kupovat kruh. Pride v železnino in reče da bi rad kupil kruh. Povejo mu, da oni kruha ne prodajajo. Pa je tip kar vztrajal in hodil po kruh vsak dan. Seveda je trpel, ker si je kruha tako zelo želel. Nekdo mu pove da je tam blizu trgovina kjer prodajajo kruh. Ampak ne. On ti kar še vztraja in hodi v železnino po kruh." No, takšna je tale moja cimra. Bolj ko ji govorim naj ne išče ljubezni tam kjer je ni, bolj vztraja. Če ji namignem da je njena mami bolna, da ji alkohol zamegli predstave o življenju, popači razmišljanje in da išče izgovore za svoje pitje, slabše je. Mama seveda vedno sproži prepir, ji očita in najde pot da jo prizadane. Seveda ker je tale moja cimra otrok alkoholika, tudi ona ni zdrava, in včasih tudi ona sproži prepir. Čeprav ve kakšen teme mamo vznemirijo, jih načne. Ker še vedno upa, da se bo mama nekega dne spremenila. Vendar mama pije. Mama rabi prepire, da ima izgovor za pitje. Moja cimra pa zato, da je lahko depresivna in žalostna. Ker tam se počuti doma. To je vse kar je poznala in s čimer je odraščala. To ji je domače in poznano.

To je bolezen, ki ji rečemo alkoholizem. Ko je vsa družina bolna. Pravijo, da se otroci alkoholikov tudi opijamo. Ne z alkoholom, ampak z svojimi čustvi. Alkoholik zlije vase alkohol, mi pa negativna čustva. Ko je alkoholik pijan, smo mi depresivni . In tako je ta moja cimra prava odvisnica. Rabi dozo žalosti. Če je nekaj dni ne dobi drugod, pa jo gre iskat tja, kjer jo bo zagotovo dobila. Domov.

Okolica

Razmisljam o čem naj pišem. Toliko zgodb poznam. Kamor pogledam, je kaj povezano z alkoholom. Vse moje prijateljice so hčerke alkoholikov. Moja mami je hčerka alkoholika. Moj oče je sin alkoholičarke. Moj brat, moj sosed, njegova žena. Moja sodelavka ima očeta alkoholika. Moj brat ima punco ki je hči alkoholičarke.

Seveda. Privlačimo to, kar smo. Ko pogledam na mojo pot okrevanja, vidim da se dolgo ni nič spremenilo. Ko sem mislila da sem bolje, sem spoznala nove ljudi, ki so bili še bolj bolni. Bolj ko sem si želela ozdraviti, nekaj spremeniti, težje je šlo. Na začetku mi je velikokrat spodrsnilo. Pa sem vztrajala. Saj ne vem kako. Niti zakaj. Samo nekaj v meni me je gnalo in mi ni dalo miru. Globoko v sebi sem vedela da to ni tisto, za kar sem se rodila. Trpela sem. Še posebno ko sem sem sprejela odločitve, ki drugim niso bile všeč. Ki niso bile v skladu s pričakovanji okolice. Na začetku so to bile majhne, potem pa že kar življenjske. Jaz sem spremenila veliko. Vse. Če gledam od daleč, sem popolnoma spremenila smer svojega potovanja. Saj se še vedno čudim, da se je to zgodilo meni. Svoje otroštvo sem prejokala. Moja najboljsa prijateljica v OŠ si je rezala žile. Pri 17-ih sem imela živcni zlom. Bila sem depresivna. Odvisna od odnosov. Vse prijateljice so ostale s svojimi fanti in se poročile. Jaz pa sem svojo dolgoletno vezo končala in odšla.

Moja okolica še vedno ni zdrava. Pravzaprav me je življenje pripeljalo nazaj na začetek. Na kraj, kjer se je vse začelo. Vendar sedaj vidim in čutim drugače. Okolico OPAZUJEM, in ko gledam VIDIM. In ko poslušam SLIŠIM. Vidim in slišim bolne ljudi, izjave, dejanja. Kar naenkrat me ne dušijo, vendar se mi smilijo. Sočustvujem.

Dolgo časa sem se spraševala zakaj je moja zgodba tako drugačna. Nikamor nisem spadala. Vsi so delali isto. Sprejemali podobne odločitve, razmišljali o podobnih temah, si želeli podobne stvari, verjeli v iste stvari....jaz pa ne. Ni bilo lahko. Tisti slab občutek, da je Z MENOJ NAJBRŽ NEKAJ NAROBE, se je vračal znova in znova. To je bil boj in bolečina. Sedaj pa jih gledam, in se čudim. Šele sedaj vidim, ZAKAJ. Šele sedaj vidim, da ima Bog zame posebno mesto. Lepše, boljše. Mesto sta doma notranji mir in sreča. Mesto, kjer so doma SPOKOJNOST, LJUBEZEN, PRIJATELJSTVO, USPEH...vse, po čemer sem v resnici hrepenela.

Resnica osvobaja

" Vsega s čimer se soočiš ne mores spremeniti,
vendar ničesar ne moreš spremeniti brez soočenja."

Moji stari starši

Pravkar sem bila pri dedku in babici. Opomnim ju kako jima je lepo, ko se tako lepo grejeta pri peči ves dan. Takoj mi ata pove, da sta pravkar zakurila, in da sta cel dan sedela v mrazu, ker je skoda kurjave. Pomislim. Bolezen. Ne znata poskrbeti zase. Nato vprašam kaj delata takole cel dan, ko sta sama. Ali kaj bereta? Ata mi razloži da da bere Demokracijo, ter neke knjige ki govorijo o vojni. Cutim da je zelo zivčen in vznemirjen. Opomnim ga da ga te stvari vznemirijo in jezijo, ker ga spominjajo na vojno. JA, JA..pravi. Mi potrdi. Nekaj trenutkov pozneje mi že razlaga kašna je ta naša politika, koliko hudega so mu naredili, kaj vse je on prestal v življenju. Verjamem. Vem. Trudim se da bi mu sledila, in misli mi uhajajo k tem da bi mu namignila da bi mogoče bilo bolje če bi bral kaj drugega, da preteklosti ne more spremeniti. Da mora odpustiti. Da nosi preveč. Da naj raje spusti in Bogu prepusti. Dolgo govori. Trpi ko mi govori. Vsa bolečina je se v njem. Pove mi da se v živo spominja vsega kar se je dogajalo pred 70 leti. Hudo mi je , ko se zavem da je to bolezen. Tudi če bi lahko delal kaj drugega, on bere stvari, ki ga jezijo in bolijo (pravi da je veliko informacij napačno napisanih, to razumem da mora biti zelo hudo). Tudi če ima priložnost razmišljati kaj lepšega, tega ne naredi. Takole na koncu življenja, vse vidi negativno. Očita. Se jezi. Pravi da ga ne zanima nič drugega kot vojna ki se je zgodila pred 70 leti. Torej ne gleda lepe stvari ki so se mu zgodile v življenju, namreč strmi v tisto slabo, oživlja bolečino, soli rano.

Živi v preteklosti. Ne zna živeti v sedanjosti, boji se prihodnosti. Ko mi je govoril, me je prešinilo da bo umrl v tem stanju. Jezen, poln zamer in bolečine. Gledala sem njegove koščene stare roke in bila popolnoma umirjena.

Poskuša govoriti z menoj: "Ta tvoja služba pa tudi ni nič vredna, da hodiš domov tako pozno." Povem mu, da sem zadovoljna, da si sama izbiram delavni čas, in da mi ni težko delati tako. Da sem hvaležna da imam službo. Tišina. Tak je naš pogovor. Vedno.

Moja stara starša ne razumeta da lahko ta svet vidim lep. Da sem zadovoljna z svojim življenjem. "Ah, življenje ni nič vredno," mi reče mama svoj slavni stavek. Pomislim. Ponavadi se prepiram, prerekam, ji povem da naj bo hvaležna da je še tako zdrava, da lahko hodi, je, vidi, da ima moža ki je dober do nje in s katerim lahko cele dneve klepetata in hodita na sprehode. Kar hočeta. Vendar me ne sliši. Danes ji ne odgovorim. Razmišljam. Ni ji poznan tak svet, čeprav v njem živi. Njen svet je slab. Hudoben. Nepravičen. Poln bolečine. Ker ga ona takšnega vidi.

Mirno odidem, hvaležna, da pri svojih mladih letih vem nekaj, česar moja stara starša nikoli ne bosta. Da JE ŽIVLJENJE TAKŠNO, KAKRŠNEGA HOČEŠ VIDETI.

JAZ sem tista ki mora poskrbeti zase. Zame ni škoda kurjave, zaslužim si biti na toplem. JAZ si izbiram misli. Moje misli so lepe, pozitivne, polne upanja, zaupanja in predanosti Višji sili. Moje preteklosti ni več. Je ostala zadaj. Predala sem jo Bogu, ker je preboleča. Sedaj uživam trenutek. JAZ izbiram kaj berem, gledam. Vse kar me pomirja, navda z upanjem, kar me navdihuje in napolni z energijo. Kar je slabega, odstranim. Iz misli, rok, okolice, življenja. Če to ni v moji moči, zmolim molitvico za spokojnost in spoznam rešitev.