Postavila mejo šefu

Pretekli teden je bil zelo težak zame. V službi sem imela težave z šefom in v nekem trenutku sem jokala da je bilo joj. Ni me prizadelo ko me je kritiziral. Prizadelo me je to, da mi je rekel da ne smem biti vznemirjena in prizadeta. Da naj čustva dam na stran, da v poslovnem svetu ni prostora za čustva. Ma nemoj!!! Kakšno nakladanje. ..No, seveda moja prva reakcija je bila da sem se počutila krivo, in sem se počutila slabo. Res. Ker sem spet dobila tisto večno sporočilo- S TEBOJ JE NEKAJ NAROBE!.. grrrrrrr!!! Ko sem se zjokala, sem poklicala svojo mentorico. Hvala Bogu za mojo mentorico. Pomagala mi je da sem se pomirila.Potem mi je bilo nenadoma jasno, da se moram upreti, ker je to preizkušnja! In začutila sem moč v sebi. Ta moč je rasla in rasla. Potem jeza. Kaksna jeza-to je bil bes! In sem se odločila da mu bom povedala kar mislim in česar ni hotel poslušati. In da če me gospod šef ne bo hotel poslušati- oziroma nima časa poslušati, mu bom pa napisala! In sem mu. Tko zelo odločno, korektno in z spoštovanjem sem razložila dolocena stališča ki jih imam in vanje verjamem. Takoj je odreagiral. Da ga nisem prav razumela..in da on raje govori na štiri oči-seveda, ker me zmelje in pusti brez besed, gospod profesionalec- kot govori po emailu...in sem mu odgovorila da je meni lažje če napišem in da potem lahko tudi govoriva... wow! in ni bilo konec sveta :-) človek je to lepo sprejel...
No in ko sem se takole razpisala, sem samo hotela povedati da je tudi to da ti nekdo govori kako moraš čutiti ali kaj ne smeš čutiti, nezdravo!... in da je tudi tu potrebno postaviti meje. Kako sem vesela. Napredujem!

Molitvica za spokojnost

Bog, nakloni mi SPOKOJNOST,
da
sprejmem cesar ne morem spremeniti,
POGUM da spremenim kar morem,
in MODROST da sprevidim razliko.

Otroci

Danes sem zalostna. Nekje zadaj v glavi mi nek glas govori: "Naredi nekaj zase. Pojdi ven. Potegni se ven." Saj vem. Saj bom... Na jok mi gre. Hocem jokati, tako jokati kot majhen otrok.

Dobila sem slabo novico. Otrok ki ga sponzoriram, zivi na podrocju spopadov, in je se ziv. Vendar so v njegovi blizini brutalno pobili veliko ljudi, pozgali cerkve in domove. Kako mi je hudo. To se dogaja v tem svetu, v tem casu! Njegov ucitelj mi je napisal pismo, ker se ne zna pisati. Zahvalil se mi je, ker mi je mar. "Hvala, da ti je toliko mar, da me sponzoriras." Kar solze so se mi vlile. Imam veliko socutje za trpece otroke. Vem, da je to moje poslanstvo. Jaz sem tudi zivela na obmocju spopadov. Mogoce ne politicnih, ampak druzinskih. Jaz vem kako sem se pocutila na bojiscu. Tam je bila stiska. Osamljenost. Nasilje. Zelela sem si da bi umrla. Molila in prosila Boga, da kaj naredi. Pa dolgo ni. Sedaj vem, da sem bila depresiven otrok. Suhljata in ukrivljena. Moji spomini na otrostvo niso lepi. Nihce me ni objemal, stiskal, tolazil. Oce me ni opazil, mama pa mi je grozila da me bo udarila vsakic, ko je videla moje solzne oci. Babica mi je govorila da me nikoli nihce ne bo maral, ker nic ne ubogam. Tepena sem bila za vsako svojo in bratovo "napako".

Potem je Bog vse to vzel, in obrnil okrog za moje dobro. Sedaj sem blagoslovljena. Neizmerno. Zivim svoje sanje. Koncala sem studij. Potovala. Imam sluzbo in sefa, ki si ga vsak lahko samo zeli. Zdravje. Prijatelje. Program. Mamo, ki je moja najboljsa prijateljica in Boga, ki me vodi in varuje.. Samo spomin na to, kaksno je bilo moje otrostvo, me gane. Zelim si povedati celemu svetu, kaj je Bog naredil zame. Kaksna sreca je bila to, da smo z mamo nasle Al-Anon, ko je bilo najhuje. Kako se je mama postavila na noge, in s tem tudi jaz..to je bil ta cudez, ki mu recemo Al-Anon. Tam sva dobili podporo, potrditev, usmeritev za drugacno zivljenje..Tam sva nasli pravo pot...gesla, izrocila, korake in orodja, ki so naredili mogoce iz nemogocega..

Otroci so bozji dar. In ko vidim otroka ki je zlorabljen, lahko cutim kako Bog trpi. Oni so cista, nedolzna bitja, ki znajo ziveti zivljenje tako, kot bi ga morali mi. In srce se mi trga, da moj fantek, tam dalec, trpi. Molim zanjga. V mislih ga objamem. V pismu mu napisem kako ga imam rada, in da mu bom vedno v oporo, ce me bo rabil. Napisem mu to, kar sem si sama zelela slisati kot otrok. Da sem neizmerno ljubljena in dragocena.



"Verjamem, da ce me nekdo ne ljubi tako kot si jaz zelim da bi me, to se ne pomeni da me ne ljubi z vsem kar ima."

Cimra

Imam cimro. Ona ima mamo ki pije, čeprav " samo včasih". No, jaz vem kaj to pomeni. Samo včasih pomeni da je mama aktivni alkoholik. Seveda moja cimra ne ve veliko o tej bolezni. Dokler mama normalno živi, to ni nič hudega. Ne ve pa, da je bolezen veliko bolj zahrbtna, kot si je to možno predstavljati. In tako tale moja cimra hodi domov k tej svoji mami, in vsakič pride nazaj objokana. Včasih rabi nekaj dni, da se pobere. Kakršenkoli nasvet o tem da bi prenehala z pogostimi obiski, ne zaleže nič. Ona vztraja. Nekaj dni nazaj sem jo vprašala zakaj tako vztraja, če pa jo mama vedno tako prizadane. In mi je povedala da zato, ker si želi da bi z njo imela lep odnos. "Nikoli ne bom razumela zakaj se jaz z svojo mamo ne morem razumeti". Jaz pa vem. In ji tudi poizkušam povedati, čeprav ne dojame. Ona je še vedno tisti mali otrok ki išče mamino potrditev. Vrača se domov pogosto, da bi našla, česar še nikoli ni imela.

To me spominja na neko zgodbico ki sem jo nekoč slišala. Takole je rečeno: " Mi otroci alkoholikov smo takšni kot tisti tip ki je šel v železnino kupovat kruh. Pride v železnino in reče da bi rad kupil kruh. Povejo mu, da oni kruha ne prodajajo. Pa je tip kar vztrajal in hodil po kruh vsak dan. Seveda je trpel, ker si je kruha tako zelo želel. Nekdo mu pove da je tam blizu trgovina kjer prodajajo kruh. Ampak ne. On ti kar še vztraja in hodi v železnino po kruh." No, takšna je tale moja cimra. Bolj ko ji govorim naj ne išče ljubezni tam kjer je ni, bolj vztraja. Če ji namignem da je njena mami bolna, da ji alkohol zamegli predstave o življenju, popači razmišljanje in da išče izgovore za svoje pitje, slabše je. Mama seveda vedno sproži prepir, ji očita in najde pot da jo prizadane. Seveda ker je tale moja cimra otrok alkoholika, tudi ona ni zdrava, in včasih tudi ona sproži prepir. Čeprav ve kakšen teme mamo vznemirijo, jih načne. Ker še vedno upa, da se bo mama nekega dne spremenila. Vendar mama pije. Mama rabi prepire, da ima izgovor za pitje. Moja cimra pa zato, da je lahko depresivna in žalostna. Ker tam se počuti doma. To je vse kar je poznala in s čimer je odraščala. To ji je domače in poznano.

To je bolezen, ki ji rečemo alkoholizem. Ko je vsa družina bolna. Pravijo, da se otroci alkoholikov tudi opijamo. Ne z alkoholom, ampak z svojimi čustvi. Alkoholik zlije vase alkohol, mi pa negativna čustva. Ko je alkoholik pijan, smo mi depresivni . In tako je ta moja cimra prava odvisnica. Rabi dozo žalosti. Če je nekaj dni ne dobi drugod, pa jo gre iskat tja, kjer jo bo zagotovo dobila. Domov.

Okolica

Razmisljam o čem naj pišem. Toliko zgodb poznam. Kamor pogledam, je kaj povezano z alkoholom. Vse moje prijateljice so hčerke alkoholikov. Moja mami je hčerka alkoholika. Moj oče je sin alkoholičarke. Moj brat, moj sosed, njegova žena. Moja sodelavka ima očeta alkoholika. Moj brat ima punco ki je hči alkoholičarke.

Seveda. Privlačimo to, kar smo. Ko pogledam na mojo pot okrevanja, vidim da se dolgo ni nič spremenilo. Ko sem mislila da sem bolje, sem spoznala nove ljudi, ki so bili še bolj bolni. Bolj ko sem si želela ozdraviti, nekaj spremeniti, težje je šlo. Na začetku mi je velikokrat spodrsnilo. Pa sem vztrajala. Saj ne vem kako. Niti zakaj. Samo nekaj v meni me je gnalo in mi ni dalo miru. Globoko v sebi sem vedela da to ni tisto, za kar sem se rodila. Trpela sem. Še posebno ko sem sem sprejela odločitve, ki drugim niso bile všeč. Ki niso bile v skladu s pričakovanji okolice. Na začetku so to bile majhne, potem pa že kar življenjske. Jaz sem spremenila veliko. Vse. Če gledam od daleč, sem popolnoma spremenila smer svojega potovanja. Saj se še vedno čudim, da se je to zgodilo meni. Svoje otroštvo sem prejokala. Moja najboljsa prijateljica v OŠ si je rezala žile. Pri 17-ih sem imela živcni zlom. Bila sem depresivna. Odvisna od odnosov. Vse prijateljice so ostale s svojimi fanti in se poročile. Jaz pa sem svojo dolgoletno vezo končala in odšla.

Moja okolica še vedno ni zdrava. Pravzaprav me je življenje pripeljalo nazaj na začetek. Na kraj, kjer se je vse začelo. Vendar sedaj vidim in čutim drugače. Okolico OPAZUJEM, in ko gledam VIDIM. In ko poslušam SLIŠIM. Vidim in slišim bolne ljudi, izjave, dejanja. Kar naenkrat me ne dušijo, vendar se mi smilijo. Sočustvujem.

Dolgo časa sem se spraševala zakaj je moja zgodba tako drugačna. Nikamor nisem spadala. Vsi so delali isto. Sprejemali podobne odločitve, razmišljali o podobnih temah, si želeli podobne stvari, verjeli v iste stvari....jaz pa ne. Ni bilo lahko. Tisti slab občutek, da je Z MENOJ NAJBRŽ NEKAJ NAROBE, se je vračal znova in znova. To je bil boj in bolečina. Sedaj pa jih gledam, in se čudim. Šele sedaj vidim, ZAKAJ. Šele sedaj vidim, da ima Bog zame posebno mesto. Lepše, boljše. Mesto sta doma notranji mir in sreča. Mesto, kjer so doma SPOKOJNOST, LJUBEZEN, PRIJATELJSTVO, USPEH...vse, po čemer sem v resnici hrepenela.

Resnica osvobaja

" Vsega s čimer se soočiš ne mores spremeniti,
vendar ničesar ne moreš spremeniti brez soočenja."

Moji stari starši

Pravkar sem bila pri dedku in babici. Opomnim ju kako jima je lepo, ko se tako lepo grejeta pri peči ves dan. Takoj mi ata pove, da sta pravkar zakurila, in da sta cel dan sedela v mrazu, ker je skoda kurjave. Pomislim. Bolezen. Ne znata poskrbeti zase. Nato vprašam kaj delata takole cel dan, ko sta sama. Ali kaj bereta? Ata mi razloži da da bere Demokracijo, ter neke knjige ki govorijo o vojni. Cutim da je zelo zivčen in vznemirjen. Opomnim ga da ga te stvari vznemirijo in jezijo, ker ga spominjajo na vojno. JA, JA..pravi. Mi potrdi. Nekaj trenutkov pozneje mi že razlaga kašna je ta naša politika, koliko hudega so mu naredili, kaj vse je on prestal v življenju. Verjamem. Vem. Trudim se da bi mu sledila, in misli mi uhajajo k tem da bi mu namignila da bi mogoče bilo bolje če bi bral kaj drugega, da preteklosti ne more spremeniti. Da mora odpustiti. Da nosi preveč. Da naj raje spusti in Bogu prepusti. Dolgo govori. Trpi ko mi govori. Vsa bolečina je se v njem. Pove mi da se v živo spominja vsega kar se je dogajalo pred 70 leti. Hudo mi je , ko se zavem da je to bolezen. Tudi če bi lahko delal kaj drugega, on bere stvari, ki ga jezijo in bolijo (pravi da je veliko informacij napačno napisanih, to razumem da mora biti zelo hudo). Tudi če ima priložnost razmišljati kaj lepšega, tega ne naredi. Takole na koncu življenja, vse vidi negativno. Očita. Se jezi. Pravi da ga ne zanima nič drugega kot vojna ki se je zgodila pred 70 leti. Torej ne gleda lepe stvari ki so se mu zgodile v življenju, namreč strmi v tisto slabo, oživlja bolečino, soli rano.

Živi v preteklosti. Ne zna živeti v sedanjosti, boji se prihodnosti. Ko mi je govoril, me je prešinilo da bo umrl v tem stanju. Jezen, poln zamer in bolečine. Gledala sem njegove koščene stare roke in bila popolnoma umirjena.

Poskuša govoriti z menoj: "Ta tvoja služba pa tudi ni nič vredna, da hodiš domov tako pozno." Povem mu, da sem zadovoljna, da si sama izbiram delavni čas, in da mi ni težko delati tako. Da sem hvaležna da imam službo. Tišina. Tak je naš pogovor. Vedno.

Moja stara starša ne razumeta da lahko ta svet vidim lep. Da sem zadovoljna z svojim življenjem. "Ah, življenje ni nič vredno," mi reče mama svoj slavni stavek. Pomislim. Ponavadi se prepiram, prerekam, ji povem da naj bo hvaležna da je še tako zdrava, da lahko hodi, je, vidi, da ima moža ki je dober do nje in s katerim lahko cele dneve klepetata in hodita na sprehode. Kar hočeta. Vendar me ne sliši. Danes ji ne odgovorim. Razmišljam. Ni ji poznan tak svet, čeprav v njem živi. Njen svet je slab. Hudoben. Nepravičen. Poln bolečine. Ker ga ona takšnega vidi.

Mirno odidem, hvaležna, da pri svojih mladih letih vem nekaj, česar moja stara starša nikoli ne bosta. Da JE ŽIVLJENJE TAKŠNO, KAKRŠNEGA HOČEŠ VIDETI.

JAZ sem tista ki mora poskrbeti zase. Zame ni škoda kurjave, zaslužim si biti na toplem. JAZ si izbiram misli. Moje misli so lepe, pozitivne, polne upanja, zaupanja in predanosti Višji sili. Moje preteklosti ni več. Je ostala zadaj. Predala sem jo Bogu, ker je preboleča. Sedaj uživam trenutek. JAZ izbiram kaj berem, gledam. Vse kar me pomirja, navda z upanjem, kar me navdihuje in napolni z energijo. Kar je slabega, odstranim. Iz misli, rok, okolice, življenja. Če to ni v moji moči, zmolim molitvico za spokojnost in spoznam rešitev.