Kritiziranje

Znašla sem se, kar naenkrat, polna slabe vesti. Pa kaj prihaja iz mojih ust? Trudim se da bi bila vzor, da bi se trudila bolj razumeti kot biti rezumljena, in da ne bi kritizirala nikogar, razen sebe( pa še sebe ne preveč)..in kaj se zgodi? Že tretji dan sem se v službi zalotila da sem opravljala in kritizirala. In to ljudi, ki me prav nič ne zadevajo. Ne vem kako v resnici živijo in zakaj so kakršni so. Ugotavljam da je moj šef verjetno alkoholik, in sem kar nekaj pametna, da kakšen je. Kaj bi moral delati, narediti..kot da jaz vem kako mu je, in zakaj je takšen kot je...Včeraj se je zgodilo da sem skritizirala kar nekega prišleka, ki sem slišala da je tajnici naročil kavo takoj ko je stopil skozi vrata. In se potem pametujem kakšen da je in razlagam po pisarni kako se ljudje obnašajo. Potem pa mi tajnica pove, da ga je sama vprašala če bi kaj spil. !!!....To mi je dalo misliti..!! Pa kaj mi je? Resnično sem opazila to hibo. Tudi ko gremo na kosilo. Kakšne stvari govorim? kakšna ženska sem? Zaslišala sem se govoriti čiste neumnosti, plehke, površinske in neumne pripombe.. slišala sem se govoriti z neumnim glasom..se smejati ko ena koza :-) ..

Ugotovila sem da sama nikakor ne morem tega spremeniti. Bolj ko se trudim, slabša postajam,... Tako sem prišla do zaključka da moram prostiti Boga da odstrani to mojo pomankljivost...ponižno..on me je ustvaril, on me lahko pozdravi..( in pa - Saj to je eden od 12-ih korakov.!)

Hvaležno se zavedam da je tudi to blagoslov, da vidim svoje pomankljivosti in lahko iskreno prosim Boga, da me spremeni..mu dam dovoljenje da deluje v mojem življenju in me preoblikuje v osebnost, za kakršno sem namenjena da bi postala..:-)

Napredek, ne popolnost,:-)