torek, 27. januar 2009

neodvisnost

Ne vem. Vem le da moram deliti. Da je dobro da delim. V sebi čutim da ne morem deliti povsem iz srca. Dolgo sem delal odmik od doma, od ljudi, ki so mi bili blizu in med tem časom sem šel skozi marsikatere korake, skozi menjave služb, bivanjskega prostora, se privajal na življenje, sam usmerjal svoje finančno smer, zamenjal sem šolo, ...Najbolje to, da sem v obdobju 3-4 leta skrbel sam zase. In zdaj zagotovo ne morem reči da sem isti kot takrat. Lahko sem hvaležen za to kar sem danes, za to kar me je naredilo to, ta odmik v času. Začenjma čutiti blaženo življensko spokojnost. Rad bi tudi spriščenost, igro, sprečo smeh. Vendat ne hitim. Sedaj moram sprejeti samo to, kar se mi trenutno poraja. Začenjam čutiti svojo življenjsko spokojnost, začenjam čutiti kdo postajam in tudi kaj so moje odgovornosti do sebe ter tudi do drugih.
Danes sem bil na pogrebu. Umrla je sestra moje babice. Seveda smo se poznali. Prvo moram podeliti to, da sem jezen, razbesnjen, ker nisem samostojen, ker nisem neodvisen. V življenju pogosto ni 2. šans. Pač če zajebeš, se ti morda naslednjič porodi druga priložnost. Zmotilo me je to. Peljal sem se s sestro tja kamor smo bili namenjeni in se počutil, kot da sem bil povlečen nazaj, ker so oni tako planirali in niti osnevnega nisem izvršil. Na pogreb smo zamudili. In večerje, pa sem se počutil kot da sem bil povlečen ven in niti osnovnega nisem mogel podeliti z ostalimi. To je velik nauk meni o samostojnosti in individualnosti, neodvisnosti. Ob drugi priložnosti sem neodvisen. Kljub vemu sem se cel dan držal iskreno 6 točke Samo Danes, ki govori, da se potrudim dobro vplivati na ljudi, niti malo ne kritizirati kogarkoli razen samega sebe. Lahko sem ponosen da sem v redu izpeljal do konca dan v tem tonu, drugič pa je neodvisnost moja svodoba.

Andraz AlA

2 komentarja:

Anonimni pravi ...

Krasno. Dobro razmislaš.Ko sm jaz začela premišljevat o takih stvareh. sem se tudi ob vsaki naslednji priložnosti potrudila, da sem bila bolj samostojna, samo včasih to ne gre, takrat pa se prepustim, pa si rečem... je že tako prav... ali pa... VSE JE ZA NEKAJ DOBRO... in počasi korakam naprej...

Anonimni pravi ...

Hvala, da si me spomnil kako pomembno je zavedanje sebe v takih kritičnih momentih, to je vse kar je v bistvu tudi zame nejpomembnejše, ne rezultat načrta, ki si ga splaniram, ne pot kjer pristanem, pomamben je moj notranji mir, moj stik s sabo in zavedanje, da se povežem z Bogom ...