Vedno sem bil ponosen nase ker sem se imel tako pod kontrolo. Zato sem doživel kar precejšen šok, ko sem ugotovil da sem uporabljal hrup zaposlenosti na isti način kot moji alkoholični sorodniki uporabljajo alkohol – za omrtvičenje in izolacijo. Vedno sem vsako minuto zapolnjeval z hrupom »pomembnih« aktivnosti. Moje življenje je bilo eno velika, zaposlena invazija.
Nisem bil ravno deloholik, vendar včasih zelo blizu učenje-holika in doseže-holika. Nikoli se nisem ukvarjal s tem kakšno razmerje imam z svojo Višjo Silo, ostalimi ali s seboj. Na srečo me je Al-Anonski prijatelj spomnil da je moja vrednost v tem kdo sem, in ne kaj delam.
Sedaj sem skoncentriran nase – svoje misli, občutke, motive in odnose. Ko ohranjam ta področja ozaveščena, moje aktivnosti postajajo odsev, ne bežanje od zdravega dela mene. Danes se lahko umirim da prisluhnem kaj Bog šepeta mojemu srcu ter opazujem njegov spontani odziv.
»Bog me je klical. Edini problem je bil, da je dobival zaseden signal.«
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
1 komentar:
Moje pribežališče pred svetom, ki mu nisem bila kos in pred samo seboj, ki si prav tako nisem bila kos, so bile iluzije. In tako kot vsak beg, se je tudi moj moral enkrat končati, ko sem zaradi omamljanja z iluzijami ogrozila svojo realno eksistenco. Soočenje z resnico o sebi je bilo najpogumnejše dejanje v mojem življenju. Danes lahko razumem, zakaj si toliko ljudi raje zatiska oči pred njo in je niso pripravljeni videti tako dolgo, dokler nimajo več ničesar izgubiti.
Toda Višja sila je ljubeča. Mene je čakala z razkritjem tako dolgo, dokler nisem bila dovolj močna, da sem lahko resnico o sebi prenesla. Zato verjamem, da na enak način varuje tudi vse druge in moje drage, ki bežijo pred življenjem in samimi seboj na tak ali drugačen način. Če sem zmogla jaz, bodo zmogli tudi oni, saj je vsakomur naloženo toliko, kolikor prenese.
Ko pogledam na življenje iz tako ljubeče odmaknjene perspektive, lahko vidim večjo sliko.
Prijatelj mi je enkrat poslal misel ob pravem času: »Nikoli nad nikomer ne obupaj. Čudeži se dogajajo vsak dan.«
Višja sila ni obupala nad menoj in sedaj mi razodeva čudež za čudežem, vsak dan kakega, zato tudi jaz ne želim obupati nad nikomer. Namesto da nad kom ali čim dvignem roke in obupam, lahko priznam, da sem nemočna, spustim in prepustim, in glej, vame se naseli spokojnost, moj pogled se zbistri in življenje ima spet smisel – takšno, kot je, resnično in brez iluzij.
Objavite komentar