Imam cimro. Ona ima mamo ki pije, čeprav " samo včasih". No, jaz vem kaj to pomeni. Samo včasih pomeni da je mama aktivni alkoholik. Seveda moja cimra ne ve veliko o tej bolezni. Dokler mama normalno živi, to ni nič hudega. Ne ve pa, da je bolezen veliko bolj zahrbtna, kot si je to možno predstavljati. In tako tale moja cimra hodi domov k tej svoji mami, in vsakič pride nazaj objokana. Včasih rabi nekaj dni, da se pobere. Kakršenkoli nasvet o tem da bi prenehala z pogostimi obiski, ne zaleže nič. Ona vztraja. Nekaj dni nazaj sem jo vprašala zakaj tako vztraja, če pa jo mama vedno tako prizadane. In mi je povedala da zato, ker si želi da bi z njo imela lep odnos. "Nikoli ne bom razumela zakaj se jaz z svojo mamo ne morem razumeti". Jaz pa vem. In ji tudi poizkušam povedati, čeprav ne dojame. Ona je še vedno tisti mali otrok ki išče mamino potrditev. Vrača se domov pogosto, da bi našla, česar še nikoli ni imela.
To me spominja na neko zgodbico ki sem jo nekoč slišala. Takole je rečeno: " Mi otroci alkoholikov smo takšni kot tisti tip ki je šel v železnino kupovat kruh. Pride v železnino in reče da bi rad kupil kruh. Povejo mu, da oni kruha ne prodajajo. Pa je tip kar vztrajal in hodil po kruh vsak dan. Seveda je trpel, ker si je kruha tako zelo želel. Nekdo mu pove da je tam blizu trgovina kjer prodajajo kruh. Ampak ne. On ti kar še vztraja in hodi v železnino po kruh." No, takšna je tale moja cimra. Bolj ko ji govorim naj ne išče ljubezni tam kjer je ni, bolj vztraja. Če ji namignem da je njena mami bolna, da ji alkohol zamegli predstave o življenju, popači razmišljanje in da išče izgovore za svoje pitje, slabše je. Mama seveda vedno sproži prepir, ji očita in najde pot da jo prizadane. Seveda ker je tale moja cimra otrok alkoholika, tudi ona ni zdrava, in včasih tudi ona sproži prepir. Čeprav ve kakšen teme mamo vznemirijo, jih načne. Ker še vedno upa, da se bo mama nekega dne spremenila. Vendar mama pije. Mama rabi prepire, da ima izgovor za pitje. Moja cimra pa zato, da je lahko depresivna in žalostna. Ker tam se počuti doma. To je vse kar je poznala in s čimer je odraščala. To ji je domače in poznano.
To je bolezen, ki ji rečemo alkoholizem. Ko je vsa družina bolna. Pravijo, da se otroci alkoholikov tudi opijamo. Ne z alkoholom, ampak z svojimi čustvi. Alkoholik zlije vase alkohol, mi pa negativna čustva. Ko je alkoholik pijan, smo mi depresivni . In tako je ta moja cimra prava odvisnica. Rabi dozo žalosti. Če je nekaj dni ne dobi drugod, pa jo gre iskat tja, kjer jo bo zagotovo dobila. Domov.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
2 komentarja:
Čutim, da je prav, da te spomnim, da pišeš čim bolj o sebi. Lepo, da si napisala o cimri, starih starših, bratovi punci, a po moje je bolje napisati, kako vidiš v njih staro sebe. V preambuli Al-Anon piše: "da svojce alkoholikov prisrčno sprejmemo in tolažimo ter tako, da alkoholiku nudimo razumevanje in ga opogumljamo." Meni se zdi ljubeče, če drugega sprejemam takega kot je. Ne da ga želim spremeniti, četudi na "bolje" Nevarna je drža: "ah, jaz že vem kaj je dobr zanjga". Vsak ima svojo pot in si mogoče še ne zmore priznati, da je v hudi stiski. Kaj šele, da bi si poiskal primerno pomoč. Sam lahko rečem, da mi obiskovanje srečanj Al-Anon in delo po tem programu zelo pomaga. Bil sem tako odvisen od odnosov, da sem bil pravzaprav kar prilepljen na bivšo partnerko. Sedaj mi je trenutno celo bolje, da nisem v zvezi.
Hvala za tvojo zgodbo.Čeprav pišeš tudi o drugih,mi je pomagala videti sebe.
Objavite komentar