Dobila sem slabo novico. Otrok ki ga sponzoriram, zivi na podrocju spopadov, in je se ziv. Vendar so v njegovi blizini brutalno pobili veliko ljudi, pozgali cerkve in domove. Kako mi je hudo. To se dogaja v tem svetu, v tem casu! Njegov ucitelj mi je napisal pismo, ker se ne zna pisati. Zahvalil se mi je, ker mi je mar. "Hvala, da ti je toliko mar, da me sponzoriras." Kar solze so se mi vlile. Imam veliko socutje za trpece otroke. Vem, da je to moje poslanstvo. Jaz sem tudi zivela na obmocju spopadov. Mogoce ne politicnih, ampak druzinskih. Jaz vem kako sem se pocutila na bojiscu. Tam je bila stiska. Osamljenost. Nasilje. Zelela sem si da bi umrla. Molila in prosila Boga, da kaj naredi. Pa dolgo ni. Sedaj vem, da sem bila depresiven otrok. Suhljata in ukrivljena. Moji spomini na otrostvo niso lepi. Nihce me ni objemal, stiskal, tolazil. Oce me ni opazil, mama pa mi je grozila da me bo udarila vsakic, ko je videla moje solzne oci. Babica mi je govorila da me nikoli nihce ne bo maral, ker nic ne ubogam. Tepena sem bila za vsako svojo in bratovo "napako".
Potem je Bog vse to vzel, in obrnil okrog za moje dobro. Sedaj sem blagoslovljena. Neizmerno. Zivim svoje sanje. Koncala sem studij. Potovala. Imam sluzbo in sefa, ki si ga vsak lahko samo zeli. Zdravje. Prijatelje. Program. Mamo, ki je moja najboljsa prijateljica in Boga, ki me vodi in varuje.. Samo spomin na to, kaksno je bilo moje otrostvo, me gane. Zelim si povedati celemu svetu, kaj je Bog naredil zame. Kaksna sreca je bila to, da smo z mamo nasle Al-Anon, ko je bilo najhuje. Kako se je mama postavila na noge, in s tem tudi jaz..to je bil ta cudez, ki mu recemo Al-Anon. Tam sva dobili podporo, potrditev, usmeritev za drugacno zivljenje..Tam sva nasli pravo pot...gesla, izrocila, korake in orodja, ki so naredili mogoce iz nemogocega..
Otroci so bozji dar. In ko vidim otroka ki je zlorabljen, lahko cutim kako Bog trpi. Oni so cista, nedolzna bitja, ki znajo ziveti zivljenje tako, kot bi ga morali mi. In srce se mi trga, da moj fantek, tam dalec, trpi. Molim zanjga. V mislih ga objamem. V pismu mu napisem kako ga imam rada, in da mu bom vedno v oporo, ce me bo rabil. Napisem mu to, kar sem si sama zelela slisati kot otrok. Da sem neizmerno ljubljena in dragocena.
"Verjamem, da ce me nekdo ne ljubi tako kot si jaz zelim da bi me, to se ne pomeni da me ne ljubi z vsem kar ima."
Ni komentarjev:
Objavite komentar