Razmisljam o čem naj pišem. Toliko zgodb poznam. Kamor pogledam, je kaj povezano z alkoholom. Vse moje prijateljice so hčerke alkoholikov. Moja mami je hčerka alkoholika. Moj oče je sin alkoholičarke. Moj brat, moj sosed, njegova žena. Moja sodelavka ima očeta alkoholika. Moj brat ima punco ki je hči alkoholičarke.
Seveda. Privlačimo to, kar smo. Ko pogledam na mojo pot okrevanja, vidim da se dolgo ni nič spremenilo. Ko sem mislila da sem bolje, sem spoznala nove ljudi, ki so bili še bolj bolni. Bolj ko sem si želela ozdraviti, nekaj spremeniti, težje je šlo. Na začetku mi je velikokrat spodrsnilo. Pa sem vztrajala. Saj ne vem kako. Niti zakaj. Samo nekaj v meni me je gnalo in mi ni dalo miru. Globoko v sebi sem vedela da to ni tisto, za kar sem se rodila. Trpela sem. Še posebno ko sem sem sprejela odločitve, ki drugim niso bile všeč. Ki niso bile v skladu s pričakovanji okolice. Na začetku so to bile majhne, potem pa že kar življenjske. Jaz sem spremenila veliko. Vse. Če gledam od daleč, sem popolnoma spremenila smer svojega potovanja. Saj se še vedno čudim, da se je to zgodilo meni. Svoje otroštvo sem prejokala. Moja najboljsa prijateljica v OŠ si je rezala žile. Pri 17-ih sem imela živcni zlom. Bila sem depresivna. Odvisna od odnosov. Vse prijateljice so ostale s svojimi fanti in se poročile. Jaz pa sem svojo dolgoletno vezo končala in odšla.
Moja okolica še vedno ni zdrava. Pravzaprav me je življenje pripeljalo nazaj na začetek. Na kraj, kjer se je vse začelo. Vendar sedaj vidim in čutim drugače. Okolico OPAZUJEM, in ko gledam VIDIM. In ko poslušam SLIŠIM. Vidim in slišim bolne ljudi, izjave, dejanja. Kar naenkrat me ne dušijo, vendar se mi smilijo. Sočustvujem.
Dolgo časa sem se spraševala zakaj je moja zgodba tako drugačna. Nikamor nisem spadala. Vsi so delali isto. Sprejemali podobne odločitve, razmišljali o podobnih temah, si želeli podobne stvari, verjeli v iste stvari....jaz pa ne. Ni bilo lahko. Tisti slab občutek, da je Z MENOJ NAJBRŽ NEKAJ NAROBE, se je vračal znova in znova. To je bil boj in bolečina. Sedaj pa jih gledam, in se čudim. Šele sedaj vidim, ZAKAJ. Šele sedaj vidim, da ima Bog zame posebno mesto. Lepše, boljše. Mesto sta doma notranji mir in sreča. Mesto, kjer so doma SPOKOJNOST, LJUBEZEN, PRIJATELJSTVO, USPEH...vse, po čemer sem v resnici hrepenela.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
1 komentar:
Bravo. To rabimo. V spodbudo,da slišimo, da nismo edini...
JAZ nečakinja, hčerka, sestra,ŽENA alkoholika. To zadnje me je prebudilo,da sm nekaj naredila zase in za svoje otroke in kot žena alkoholika poiskala pomoč v Al-anon skupnosti.Da sm se nehala ozirati na okolico s kritiko in začela hoditi po svoji osvobujoči poti. Nihče mi ne more pomagat, če si sama ne začnem. Sm srečna in zadovoljna tukaj in zdaj.
Objavite komentar