Postavila mejo šefu

Pretekli teden je bil zelo težak zame. V službi sem imela težave z šefom in v nekem trenutku sem jokala da je bilo joj. Ni me prizadelo ko me je kritiziral. Prizadelo me je to, da mi je rekel da ne smem biti vznemirjena in prizadeta. Da naj čustva dam na stran, da v poslovnem svetu ni prostora za čustva. Ma nemoj!!! Kakšno nakladanje. ..No, seveda moja prva reakcija je bila da sem se počutila krivo, in sem se počutila slabo. Res. Ker sem spet dobila tisto večno sporočilo- S TEBOJ JE NEKAJ NAROBE!.. grrrrrrr!!! Ko sem se zjokala, sem poklicala svojo mentorico. Hvala Bogu za mojo mentorico. Pomagala mi je da sem se pomirila.Potem mi je bilo nenadoma jasno, da se moram upreti, ker je to preizkušnja! In začutila sem moč v sebi. Ta moč je rasla in rasla. Potem jeza. Kaksna jeza-to je bil bes! In sem se odločila da mu bom povedala kar mislim in česar ni hotel poslušati. In da če me gospod šef ne bo hotel poslušati- oziroma nima časa poslušati, mu bom pa napisala! In sem mu. Tko zelo odločno, korektno in z spoštovanjem sem razložila dolocena stališča ki jih imam in vanje verjamem. Takoj je odreagiral. Da ga nisem prav razumela..in da on raje govori na štiri oči-seveda, ker me zmelje in pusti brez besed, gospod profesionalec- kot govori po emailu...in sem mu odgovorila da je meni lažje če napišem in da potem lahko tudi govoriva... wow! in ni bilo konec sveta :-) človek je to lepo sprejel...
No in ko sem se takole razpisala, sem samo hotela povedati da je tudi to da ti nekdo govori kako moraš čutiti ali kaj ne smeš čutiti, nezdravo!... in da je tudi tu potrebno postaviti meje. Kako sem vesela. Napredujem!