Moji stari starši

Pravkar sem bila pri dedku in babici. Opomnim ju kako jima je lepo, ko se tako lepo grejeta pri peči ves dan. Takoj mi ata pove, da sta pravkar zakurila, in da sta cel dan sedela v mrazu, ker je skoda kurjave. Pomislim. Bolezen. Ne znata poskrbeti zase. Nato vprašam kaj delata takole cel dan, ko sta sama. Ali kaj bereta? Ata mi razloži da da bere Demokracijo, ter neke knjige ki govorijo o vojni. Cutim da je zelo zivčen in vznemirjen. Opomnim ga da ga te stvari vznemirijo in jezijo, ker ga spominjajo na vojno. JA, JA..pravi. Mi potrdi. Nekaj trenutkov pozneje mi že razlaga kašna je ta naša politika, koliko hudega so mu naredili, kaj vse je on prestal v življenju. Verjamem. Vem. Trudim se da bi mu sledila, in misli mi uhajajo k tem da bi mu namignila da bi mogoče bilo bolje če bi bral kaj drugega, da preteklosti ne more spremeniti. Da mora odpustiti. Da nosi preveč. Da naj raje spusti in Bogu prepusti. Dolgo govori. Trpi ko mi govori. Vsa bolečina je se v njem. Pove mi da se v živo spominja vsega kar se je dogajalo pred 70 leti. Hudo mi je , ko se zavem da je to bolezen. Tudi če bi lahko delal kaj drugega, on bere stvari, ki ga jezijo in bolijo (pravi da je veliko informacij napačno napisanih, to razumem da mora biti zelo hudo). Tudi če ima priložnost razmišljati kaj lepšega, tega ne naredi. Takole na koncu življenja, vse vidi negativno. Očita. Se jezi. Pravi da ga ne zanima nič drugega kot vojna ki se je zgodila pred 70 leti. Torej ne gleda lepe stvari ki so se mu zgodile v življenju, namreč strmi v tisto slabo, oživlja bolečino, soli rano.

Živi v preteklosti. Ne zna živeti v sedanjosti, boji se prihodnosti. Ko mi je govoril, me je prešinilo da bo umrl v tem stanju. Jezen, poln zamer in bolečine. Gledala sem njegove koščene stare roke in bila popolnoma umirjena.

Poskuša govoriti z menoj: "Ta tvoja služba pa tudi ni nič vredna, da hodiš domov tako pozno." Povem mu, da sem zadovoljna, da si sama izbiram delavni čas, in da mi ni težko delati tako. Da sem hvaležna da imam službo. Tišina. Tak je naš pogovor. Vedno.

Moja stara starša ne razumeta da lahko ta svet vidim lep. Da sem zadovoljna z svojim življenjem. "Ah, življenje ni nič vredno," mi reče mama svoj slavni stavek. Pomislim. Ponavadi se prepiram, prerekam, ji povem da naj bo hvaležna da je še tako zdrava, da lahko hodi, je, vidi, da ima moža ki je dober do nje in s katerim lahko cele dneve klepetata in hodita na sprehode. Kar hočeta. Vendar me ne sliši. Danes ji ne odgovorim. Razmišljam. Ni ji poznan tak svet, čeprav v njem živi. Njen svet je slab. Hudoben. Nepravičen. Poln bolečine. Ker ga ona takšnega vidi.

Mirno odidem, hvaležna, da pri svojih mladih letih vem nekaj, česar moja stara starša nikoli ne bosta. Da JE ŽIVLJENJE TAKŠNO, KAKRŠNEGA HOČEŠ VIDETI.

JAZ sem tista ki mora poskrbeti zase. Zame ni škoda kurjave, zaslužim si biti na toplem. JAZ si izbiram misli. Moje misli so lepe, pozitivne, polne upanja, zaupanja in predanosti Višji sili. Moje preteklosti ni več. Je ostala zadaj. Predala sem jo Bogu, ker je preboleča. Sedaj uživam trenutek. JAZ izbiram kaj berem, gledam. Vse kar me pomirja, navda z upanjem, kar me navdihuje in napolni z energijo. Kar je slabega, odstranim. Iz misli, rok, okolice, življenja. Če to ni v moji moči, zmolim molitvico za spokojnost in spoznam rešitev.