Skrb zase

Pred 5 leti bi vprašala: Kaj je to skrb zase? Sedaj je to moja prioriteta. Mogoče zveni sebično. Pa ni. Jaz sem namreč prišla do ugotovitve, da sem se 26-let svojega življenja ubijala. To je bil počasen samomor. Nisem vedela kdo sem, kaj si želim, zakaj, niti kaj si zaslužim in zakaj. Moj program v glavi je bil negativen. V alkoholni družini sem se naučila da nisem vredna nič. Da sem ničvredna in nepomembna. Da nič kar naredim, ni dovolj dobro. Da me nihče nima rad. To so bila sporočila s katerimi sem odraščala. Pa nikar ne mislite da smo bili čudaki. Ne! Mi smo bili lepa slovenska družina. Sosedje so vedno mislili da je pri nas vse v redu. Ko pa smo v resnici umirali. Kot otrok sem prosila boga, da naj me pusti umreti. Dvajset let kasneje, po hudih traumah in družinskih dramah, ki so se vlekle tudi v moje ljubezensko življenje, sem to ponovno storila pri 26-ih. Če ne bi bila kristjanka, me ne bi bilo več.

Potem sem vse spustila. Začela živeti en dan naenkrat. Naredila odmik. Ostala sva samo jaz in bog. Toliko praznine in bolečine. Kdo sploh sem, kaj sploh rada delam? Ničesar nisem vedela. Ničesar si nisem želela. Začela sem z počasnimi koraki. Narava mi je bila všeč, zato sem začela hoditi v naravo. Sama. Z bolečino. Začela sem fotografirati, kar me je osrečevalo, saj sem pozornost preusmerila navzven. Tam sem se tudi večkrat usedla na tla in govorila z bogom. Kar pogovarjala sem se, ker sem ugotovila da mi je bilo bolje če sem to storila. V tistem času sem imela mir v srcu, čeprav sem šla čez velikansko krizo. Začela sem hoditi na Al-Anon. Spominjam se, da sem hodila na srečanja, ne vede zakaj. Samo nekaj prijetnega je bilo tam. Sčasoma sem sprevidela da so bili ljudje ki so me v življenju najboj prizadeli in zavrnili, zelo bolni. Ugotovila sem, da okrevam, in da je to, kar bog trenutno dela v mojem življenju. Da se učim živeti. Korak za korakom. To ni bilo lahko. Zdelo se mi je, da svet okoli mene živi, medtem ko se jaz prebijam skozi travme in se ukvarjam s seboj in iščem odgovore na vse tiste ZAKAJ. Zanimivo je, da ko gledam nazaj, vidim, da sem dobivala odgovore.

Sedaj živim. To je čisto drugačno življenje kot prej. Ne iščem več potrditve v svetu. Ne skušam biti najlepša, najpametnejša, najboljša. V tem novem življenju je vse veliko bolj preprosto. Naučila sem se, da sem popolna točno takšna, kot sem. Da je na tem svet zame prostor, in da si mi ga ni treba izboriti ali dobiti dovoljenja da živim. Dovoj je samo da živim. Spokojno. Mirno. Ponižno. Ko sem svoje srce očistila zamer in žalosti, sem videla svet drugače. Sedaj si želim drugačnih stvari, mislim drugačne misli. Spremljam svoje želje in potrebe. Pozorna sem na svoje telesne, čustvene in duševne potrebe. To ni lahko, če nisi prej skrbel za nobeno izmed njih. Še vedno nisem popolnoma ozdravljena, pa vendar mi je v tolažbo da sem na dobri poti. Sicer ta pot ni lahka, ker je drugačna. Moji vrstniki grejo žurat, jaz grem spat. Oni gredo v bar, jaz v cerkev. Oni so cool, jaz sem čudna.

Veliko molim in se učim o bogu in življenju. Ugotavljam kako je v resnici bog dober. Da me ima neskončno rad. V njem sem našla vrednost. Ne, nisem bila napaka(!). Nisem bila nenačrtovana. Ko sem se rodila je bog mislil da sem najlepša na svetu, četudi moj zemeljski oče ni bil tega mnenja. In bog tega mnenja ni spremenil. Zato lažje skrbim zase. Ko se zavedam da sem dragocena, vem, da si zaslužim najboljše. Najboljšo hrano, prijatelje, življenje. To sem jaz. Posebna, edinstvena, vredna.