Služenje

Vedno ko dam, prejmem. In kar dam , prejmem. Predvsem pa ko dam iz srca. In vidim, kako Bog deluje v mojem življenju, najbolj takrat, ko pogledam nazaj. Ko sem začutila da začnemo pisati tale Blog in dala pobudo, si nisem predstavljala kako bi to lahko naredili, kako bo sprejet in ali bo komu koristil. Spominjam se da sem samo začutila da bi to bilo nekaj dobrega, in začela delati korake v tej smeri. In Bog je poskrbel da sem nagrajena po njegovo. Ko sem postala urednica tega bloga, sem se naučila upravljati z orodji, spoznala sem se z načinom oblikovanja spletne strani in hkrati dala svoj prispevek naši skupnosti. Nato se je zgodilo, da sem v službi dobila novo funkcijo-trikrat lahko ugibate-Urednica spletne strani našega podjetja. Če to ni naključje? :-)

Rada služim, ker vidim kako mi Bog zaupa vedno boljše zadolžitve. Ko poslušam svoj notranji glas, in rečem Da, čeprav nimam pojma kako bi jaz to lahko naredila, s čim, ali sem sploh sposobna, ali bom našla čas, ali bo dobro, ali ima sploh smisel-vendar zaupam Bogu da bo on za to poskrbel, se vedno vse izteče, in zgodi se nekaj , kar mislim da je nemogoče. Nisem si mislila da sem sposobna govoriti pred 100 ljudmi, povedati svojo zgodbo-bala sem se kako bom zvenela, kako me bodo sprejeli, kako se bom po mikrofonu slišala-pa sem to storila zato, ker sem čutila da je tako prav- se opogumila- naredila to za Boga in mu prepustila končni izid-in vse je bilo bolje kot sem si sploh mislila da je mogoče.

Zadnje čase se mi zgodi da pride do mene kakšen član al-anona in me prosi za Mentorstvo. Hmmm..si mislim..jaz nimam pojma kako ti biti dober mentor..hkrati pa vem, da moram samo reči DA, in se prepustiti Njegovemu vodstvu...

Navdušena sem nad tem, kako neverjetno hitro napredujem, ko služim. Dokler sem samo sedela na skupinah in ušla domov takoj ko sem lahko, naredka ni bilo tako veliko. Nisem se počutila sprejeta, razumljena, nisem čutila da sem na pravi poti. Šele ko sem se začela razdajati, tudi v zasebnem življenju, ne da bi zato kaj pričakovala, so se začele spremembe, predvsem v odnosih. V službi, doma, s prijatelji. Ko naredim več, kot ljudje pričakujejo, ne da bi za to pričakovala povračilo, to doseže pravi namen. Dolgo časa mi je to bilo težko. Zakaj pa bi svoj čas in denar zapravljala za druge ljudi, kaj mi pa oni dajo? Dokler sem tako razmišljala, ni delovalo. Potem pa sem začela razvijati ta odnos z Bogom, in odločila sem se da bom delala stvari zanj, in tako včasih moje služenje niti ni znano, vendar plačilo pride. Od Boga. Najbolje cenim duhovne darove, ki jih dobim. Mir, veselje, spokojnost..smisel življenja.

Služenje je to da delim na skupini, da pokličem ko mi je težko, da prevzemam funkcije, da napišem prispevek na Blog..da sem dobra do družinskih članov, potrpežljiva s sodelavci in ljudimi ki niso tako daleč kot jaz, ali pa so enostavno drugačni. Služim tudi sebi, in svoji duši, ko skrbim za svoje fizične in duševne potrebe. Jaz verjamem da služim tudi takrat, ko se odmaknem od problematičnih ljudi in tako poskrbim zase, njih pa ne podpiram v njihovi "norosti"..

Služenje je sicer tudi denarno. Ker sem hvaležna svojemu Bogu, da imam prihodke, se trudim da tudi del tega dam. Kamor pač čutim da je prav.

Jaz mislim da nas Služenje v skupini uči služenja v življenju. Skupina je družina ki jo nikoli nismo imeli. To pomeni da bi morali tudi v svojem privatnem življenju služiti. V svoji primarni družini, delavnem mestu. itd..saj četudi prisluhnem obupanemu človeku v čakalnici, skuham kavo sodelavcem, grem na obisk k babici in dedku ko to zmorem, prijazno pozdravim snažilko na Wc-ju, se nasmejim poštarju-- SLUŽIM..