Prfekcionizem

Kot otrok sem uživala, ko sem svoji mami vsako jesen pomagala saditi tulipanove čebulice. Naučila me je, da jih sadim v vrstah – urejeno. V mojem prvem domu sem se veselila cvetenja mojih lastnih tulipanov. Nekoč me je moj mož vprašal: »Zakaj sadiš tulipane v vrstah? Zakaj jih ne sadiš v kupčkih?« Opazila sem, da mnogo mojih sosedov sadi rože v skupinah – vzorec, ki sem ga smatrala za raztresenega.


Kmalu potem je Al-Anonka na srečanju delila, kako je nekatere stvari delala kot jih je delala njena mama – kot da je to edini način. Naenkrat mi je postalo jasno, zakaj sem nekatere stvari delala na določen način. Moja mama me je tako naučila.

Kasneje na počitnicah, sem videla račke v ribniku, vse v vrsti. Tam so bile, kot utelešenje fraze, ki jo je moja mama pogosto uporabljala: »Počakaj, draga, dokler ne spravim svojih račk v vrsto.« Prvič sem se vprašala, zakaj imam rada stvari tako urejene in na svojem mestu. V svoji alkoholni družini sem se naučila, da bom varnejša in srečnejša, če bom brez vprašanj naredila, kar so mi naročili. V moji družini je poslušnost pomenila slediti strogi, ravni črti.

Danes mi nič več ni mar, če so moje račke v vrsti. Včasih mi je ljubše, če niso. S tem, ko svojih misli in čustev ne silim v ravno črto, lahko vidim vse možnosti. Lahko raziskujem in sem ustvarjalna, inovativna in pustolovska. Pričevanja drugih udeležencev Al-Anon srečanj, moj mentor in konferenčno odobrena literatura širijo moja obzorja, da lahko zaobjamem neraziskane avenije dojemanja in dejanj.