sreda, 14. januar 2009

Živim in pustim živeti

Vedela sem, da bo enkrat prišel ta mili dan, ko bom na skupini sredi molitvice za spokojnost odprla oči od samega razsvetljenja.

...da sprejmem, česar ne morem spremeniti,...

In tako je bilo ravno danes. V sebi nosim veselje do življenja, grenkobo, kaos in še večji kaos, popolno urejenost, srečo, prisrčnega otroka, brazgotino, ki se celi, polomljeno kost, vse, kar pred nekaj leti niti pomislila ne bi, da je mogoče občutit v srcu. Veliko je neizrečenih besed v vseh teh mladostno odraslih letih molčanja in prikimavanja. Odločila sem se, da razrijem svojo dušo, da podelim del sebe, da se razdam za edino vredno stvar.

Težko mi je bilo na začetku obiskovanja skupine Odrasli otroci alkoholikov(OOA) reči, da sem hči alkoholika... Vendar se zdaj zavedam procesa, ki je bil nujno potreben in pri vsakem izmed nas ima kar nekaj skupnega. Jokala sem na začetku, ob prvih obiskih srečanj, kot dež, ki lije iz škafa, kot neurje ob smrtni uri, kot divje morje, ki nemilo buta v trdne skale in jih z vso silo skuša raztreščit. Poslušala sem zgodbe Alanonk in alkoholikov, takrat še v našem kraju ni bilo skupine OOA, in sem bila začudena, kako imamo podobne razmere, občutki so mi bili znani, bili smo ena velika družina, ki išče rešitev.

Danes z radostjo v srcu vnašam v vsak dan svojega življenja gesla in korake, ki sem jim sprejela za svoje. Tega mi nihče ne more vzeti! Z nasmehom lahko rečem, da sem ponosna na sebe, da sem se izvlekla iz tega "družinskega sranja", kjer je oče popival že več kot deset let, povsem umirjeno in počasi je alkohol razjedal našo družino, mene je srkal globoko, v skrivnostno temo sramu, nesreče in ponižanj. Živi in pusti živeti sem si prigovarjala, pa vedno znova in znova Spusti in Bogu prepusti, najljubše mi je bilo, ko sem povsod imela napisano SAMO DANES. Bila sem obupana, pa nisem odnehala, klofuta življenja me je še bolj utrdila, da sem še z večjo vnemo sledila svojim sanjam, verjela sem, da lahko zaživim sproščeno in srečno brez bremena preteklosti in staršev.

Pomežiknila sem si v ogledalu in si rekla: "Draga moja, uspelo ti je!"

Ni komentarjev: