Biti hčerka pijanca

Biti hčerka pijanca pomeni, da nisem nikoli imela očeta. Pravzaprav še slabše. To je bil nekdo, ki me je vedno znova prizadel, kritiziral, ustrahoval, zanemarjal..me tepel, govoril da sem kurba in da me nobeden fant nikoli ne bo imel rad..moj oče me je kot otroka tudi spolno zlorabljal..velikokrat mi je tudi govoril da iz mene nikoli ne bo nič, in občudoval ostale otroke-mene nikoli... Ja, to je bil moj oče.

Spominjam se dneva ko je umrl. Prva misel je bila: " Konec je!" Verjetno se to marsikateremu ki tega ni doživel zdi nesprejemljivo. Ampak jaz nisem mogla razmišljati o ničemer drugem kot o tem, da je konec nočne more mojega življenja (čeprav sem se zelo motila!). Tisti dan ko smo ga pokopali, je bil že tretji dan od njegove smrti. Dva dni nisem čutila ničesar razen olajšanja. Potem pa, kar iznenada, me je popadel jok in panika:" Kdo je to? To pravite da je bil moj oče? Pa saj ga nikoli nisem poznala! Jaz nikoli nisem imela očeta!" Tako sem razmišljala prvič v življenju. Ta človek ni vedel ničesar o meni. Jaz pa ne o njem. Bil mi je in mi ostaja popoln tujec.

Ko sem prišla v Al-Anon, smo pri nas doma živeli na robu. Čustveno, verbalno in fizično nasilje, ki se je z leti stopnjevalo. Živeli smo človeka nevredno življenje. Spomim se dogodka ko sem čistila WC, ki ga je ponoči moj oče pobruhal, polulal in pokakal. To pomeni da so bile njegove tekočine po stenah, tleh, školjki, hodniku.. ko sem čepela tam na kolenih sem razmišljala :" Saj mogoče pa ne bo takole za vedno" Moj oče pa je prišel, in me vmes ko sem čistila njegovo svinjarijo obmetaval z kletvicami in mi govoril kakšna "ničvredna kurba" sem ...

Tako smo živeli, in svojega očeta sem na smrt sovražila. Ko sem ga tako srčno sovražila, sem hkrati sovražila tudi sebe, ker sem bila njegova hči. Sovražila sem kri v svojih žilah, meso in vse kar me je vezalo na njega. Sovražila sem ga tako, da sem si želela da bi umrl, saj bi tako skrajšal trpljenje nam vsem. In tudi je.

V Al-Anonu sem se naučila, da ne bom nikoli srečna, če svojemu očetu ne bom odpustila. "Kaaaj?? Pa kaj še!" sem si mislila. To se ne bo nikoli zgodilo. Pa se je. Ko sem jaz spoznala, da privlačim moške ki me obravnavajo kot moj oče in sem za povrh nanje še bolestno navezana in da ne morem stran, sem se zavedla da moram iti do jedra problema in začeti tam. Tam sem ugotovila, da zaradi očetovega odnosa do mene nisem samozavestna, da se vsega bojim, da sem zato zelo občutljiva, odvisna od odnosov, izgubljena in neizmerno ranljiva. Torej vsi moji problemi so izhajali iz dejstva, da je bil moj oče pijanec. Spomnim se da sem sprva imela velike zamere do njega. Do tega, da je bil pijanec, da nisem imela normalnega otroštva in ne mladosti. Kaj šele ko sem izvedela, da bom trpela posledice do konca življenja! Odpustiti mu- se je zdelo nemogoče (!!!)..Ampak je šlo. Počasi. Spominjam se da sem hodila na AA skupine, in tam izvedela neverjetne stvari, ki so mi pomagale. Kar naenkrat sem spoznala, da je moj oče imel bolezen in da si ni mogel pomagati. Tam sem slišala AA-jevce govoriti o svojih otrocih, ženah. In bila sem presenečena. Trpeli so. Oni so vedeli. Vse. In sprejeli so me, me razumeli. To mi bo za vedno ostalo v prelepem spominu. Skupine ki sem jih v tistem času obiskovala so mi spremenile življenje, še posebno pa skupine kjer smo bili skupaj Al-Anonci in AA-jevci. Na teh skupinah sem čutila močno prisotnost Višje sile. Ko smo se prijeli za roke in zmolili Molitvico za spokojnost, mi je šlo vedno na jok. Kajti bili smo Eno.

Sedaj se svojega očeta spominjam z sočutjem. Zavedam se, da mu je alkohol vzel življenje. On ni zmogel živeti tako, kot si človek zasluži živeti. Ne morem ga več obsojati.

Misel:
"Nič več nisem hčerka pijanca. Sedaj sem hčerka človeka, ki je imel zelo težko bolezen."