Pozabljen

Ko prebiram meni dragocene pripovedi avtorjev, se mi porodi tudi moja plat. Res je. Sem otrok alkoholika. Res je, imam nizko samozavest, sem negotov, pogosto oz. stalno se ukvarjam z občutkov osamjenosti; to je eden od vzrokov da sem redno prihajal na srečanja; Tega sem se pogosto sramoval, kajti za neke prijatelje v zunanjem svetu sem nekoč bil prava faca, ki zna ljudi spraviti v smeh, jih motivirati; nato pa sem se popolnoma da ne rečem pokakano počutil večji del življenja zaradi problema osamljenosti;tudi spolna sla ni bila prisotna, vsaj ta prava ne, kajti strahovi, osamljenost je dajala prevelko mero ohromljenosti na moje telo na mene; v takem položaju sem večinoma. Takrat prosim višjo silo za pomoč, kakršnokoli; Kar je zelo smešno na prvi pogled; pri puncah sem bil zaželjen; samo moje čustveno stanje je bilo preobremenjeno z strahom, tihostjo, kot bi večji del življenja hodil po jajcih in pazil da se ne strejo. Ne, da sem se sovražil. Nisem mogel sprejeti kar se mi dogaja, vsaj s polno zavestjo ne; tako sem pol zavedno pol nezavedno živel. Imam za sabo polno apatičnih, nekomukativnih, zaspanih, ohromljenih 8 let življenja. Ko nisem živel. Ko sem živel, da bom morda nekoč živel. V tem času sem bil star 18-26 let. Kar pomeni da nisem pridobil tistega, kar naj bi v teh letih. V teh letih je bil samo en cilj. Ne se ubiti, počakati na pomoč, na napredek.
Moram tudi reči, da v vseh teh letih sem čutil v sebi, globoko v sebi, neko pozitivno osebo. Ki me je držala pokonci. Nisem je mogel odražati navzen. Bila pa je notri, moja mentorica pravi da je to bilo moje zdravo bistvo. In res je. Notri sem bil marsikaj več kot le depresiven, nerazpoložen žrtven otrok alkoholika. Le da tega nisem imel možnosti, dokler nisem prišel v Al Anon videti in temu dati veljavo.
Najhuje je pri meni tole: Doma se nisem naučil KOMUNICIRATI. To je bistvo. So še druge stvari. Vendar, to kar sem doma dobil od komunikacije, je bilo zame 3% kar rabim za življenje. Dolgo sem trdil da sem sam odgovoren zase in da si moram sam to preskrbeti, da mi to gre, potem se se večji del življenja obtoževal, da kako da se toliko bojim komunikacije. Potem se mi je zalomilo sem ter tja pri telefonu, ko sem koga moral poklicati in sem si mislil, jaz že ne morem biti samostojen. Rabim nekoga ki bo moj socialni asistent.
Skratka, jaz sem bil in sem še noro, polno nabito bitje, ki želi imeti burno dogajanje v dnevu, ki ga vleče v nepoznane kraje, ki je vedno malo najstnika, vendar pa so moje veščine komunikacije dopuščale da sem živel se 3% tega. Tega sploh ne, ker je bilo treba za osnovne stvari poskrbeti in še za te je bilo težko. In moja apatija, depresija je izhajala iz tega, da nisem živel vsega tistega, kar sem čutil da je možno. Ker se bojim komunikacije oz. ker mi ni šlo. Iz tega, da nisem uspel, da mi je spodletelo.
Toliko o meni med norostjo(v poz. smislu) in pretirano umirjenostjo; pasivnostjo; katerih je pri meni vmesni člen Komunikacija, ki mi je je "očitno" primanjkovalo v moji primarni družini.

Hvala za možnost podajanja moje zgodbe& Lepe, prijazne in tople Praznike!:)

Lp
A