Spusti in Bogu prepusti

Spustila sem vse in prepustila Bogu. Vse pomeni mojo službo. Moj denar, moje ljubezensko življenje, moj dom, moje telo, moje zdravje..vse.
V službi je težko. V zraku je en sam velik STRAH. Kaj bo? Kdo bo odpuščen. ALi bo kdo? Pogodba se mi kmalu izteče, in vem da je možno da mi je ne bodo podaljšali. Kaj morem? Prav nič. Spustila sem, zgodilo se bo kot je prav. Sprejela sem možnost da izgubim službo. Obstaja možnost da jo čudežno obdržim in napredujem, ali pa me prestavijo na slabše delavno mesto. Ne vem, ni v moji moči , ne upiram se situaciji. Vsak dan naredim kar morem, opravim svoje delo po svojih najboljših močeh, sem prijazna do sodelavcev, in to je vse. Nisem popolna.
Moj denar? Nekaj ga imam. Pa ne za dolgo. Nekaj ga dajem tistim ki ga nimajo, v znak hvaležnosti Bogu, da službo sploh imam. Ne vem kako bom živela, če izgubim službo. Ker zaupam Bogu, sem mirna.
Moja ljubezen trenutno stagnira. Pa mi ni hudo. Lepo mi je, ker lahko skrbim zase, ker do sedaj nisem tega delala še nikoli. Pravzaprav ljubezen je, samo drugačna. Ljubim sebe. Neznansko se cenim in spoštujem. Nisem obupana. Veliko je še časa. Ko bo pravi čas, bo prišel čas za vezo. Včeraj sem slišala na skupini da tisto , česar sem si najbolj želela da se zgodi, pa se potem tudi je, se je izkazalo za največjo bolečino mojega življenja. Res je. Zato sem sedaj pomirjena. Nič več si srčno ne želim da bi imela nekoga ki bi me imel rad. Sedaj je tisti nekdo jaz. JAZ se učim imeti sebe tako rada, kot si želim da bi me imela rada druga oseba.
Moj dom. Imam dom, eno sobico. Ne vem, kako bo v naprej. Kje bo moj dom, ko bo čas za odhod. Če bo čas za odhod. Želim si svoj dom, svojo hišo, svojo dužino. Ni mi hudo, ker tega še ni. Bog ve, kdaj, kako , kje. Zaupam mu.
Moje telo je zdravo. Lepo skrbim zanj. Pazim da je spočito, čisto in zdravo. Hvaležna sem za svoje telo. To je Božji dar. Imam 2 roki, 2 nogi. Vse prste na rokah. Oči ki vidijo, ušesa ki slišijo in usta ki okušajo. Hvala. Hvala. Hvala.
Naučila sem se skrbeti tudi za svoje duhovno telo. Sedaj skrbim tudi za tega. Redno ga hranim z modro literaturo, pozitivnimi in mirnimi mislimi, molitvijo, ...
Hvaležna sem, da imam svojo Višjo silo, ki jo imenujem Bog, ki me varuje in vodi... to je najlepši in najpomembnejši odnos v mojem življenju. Edini, ki me ljubi z brezpogojno ljubeznijo. Zakaj bi se bala spustiti in Bogu prepustiti? Mogoče zato, ker moj oče ni bil ljubeč? Ker sta mama in oče bila nezanesljiva? ker sta me ljubila pogojno? Ker so me vsi odrasli pustili na cedilu in zanemarjali? ker so me avotoritete v mojem življenju poniževale in zlorabljale? Ker sem bila kaznovana za stvari ki jih nisem storila?
Mogoče pa zato, ker je Bog avotoriteta kot so bili oni, in mi govori naj mu zaupam, kot so mi to vedno govorili oni? Mogoče,... Le, da je sedaj drugače. Ne morem razložiti. Enostavno je drugače..in vem, da mu lahko zaupam..Najprej sem mu zaupala z majhnimi, sedaj pa mu zaupam z velikimi stvarmi. On je zanesljiv. On svojo obljubo drži. Vedno.