Hodim po svoji poti

Na nek nenavaden način me je okolica z svojimi pričakovanji celo življenje utesnjevala. Kako se moram obnašati, govoriti, razmišljati, kako mora biti doma pospravljeno, s kom se moram družiti, koliko prijateljev moram imeti, kako moram izgledati, kakšen poklic si izbrati, s kom se poročiti, koliko otrok imeti..ves ta "načrt okolice " me je ubijal. Dolgo niti nisem vedela da me. Ko sem začela okrevati, sem še bolj čutila pritiske, pa še vedno nisem vedela da so in kaj točno me moti. Potem sem že vedela kaj je, pa se še vedno nisem mogla osvoboditi. Še posebno jaz, ki temu načrtu nisem sledila. Ker sem potem bila čudna, važna, visoka, nekaj več!..Tako so govorili tisti, ki me ne poznajo. Vendar to ni bil glavni problem. Najtežje se je bilo osvoboditi obtoževanj v moji glavi in srcu. Meni je bilo težko in strah narediti nakaj drugače kot so delali ostali. Ker me je bilo strah da me bodo potem zavračali, obsojali, izključili..morala sem lajati z volkovi..biti del črede..
Z veliko spodrsljaji, bolečine in truda sem se sčasoma osvobodila. Sedaj živim drugače kot moja okolica, in sledim svojemu srcu. Še vedno se mi zgodi da mi kdo prav prijazno svetuje da bi morala kaj spremeniti. To me včasih za hip še vedno zmede, ker če to reče nekdo ki je recimo v programu, me pa resnično zamaje. Potem me seveda moja mentorica takoj prizemlji in mi potrdi, da če imam spokojnost, delam točno to, kar je prav zame. Seveda ni vse prav za vsakogar. Saj gremo vsak po svoji poti. Ampak problem je v tem, če ljudje ne hodimo po svoji poti, ampak čigavi drugi. Še posebno AL-Anonci smo nagnjeni k temu da ne zaupamo v sebe in ne vemo kaj si želimo. Kako pa naj potem zaupamo v svojo pot? Če pa VSI hodijo po drugačni?!..
Verjamem da je moja Višja Sila imela prste vmes pri tej moji osvoboditvi. Sama ne bi zmogla. In hvaležna sem, da sedaj hodim po poti ki je unikatna in samo moja. Včasih je ta moja pot osamljena, včasih strma, včasih nevarna, večinoma pa ravna in lepa. Nikakor ni lahka, ampak vseeno prava. Prava zame.