Vsako leto se mi isto dogaja: kak mesec prej se neznansko veselim praznikov, da bom malo prosta, da se bom odpočila, da si bom privoščila kaj za dušco...
Ko pa se pričenjajo prazniki hitro približevati, pa me začne grabiti strah. Strah, da bom med prazniki spet žalostna, izmučena, da si ne bom znala ustvariti toplega vzdušja.
Velikokrat si želim, da bi praznike preživela v dvoje, potem pa se to sesuje v prah in potem so prazniki žalostni, namesto veseli, ponavadi sem vsa utrujena od premišljevanja in grem po praznikih v službo še bolj utrujena.
Moje izkrivljeno razmišljanje prav pritegne take razmere, da je vsako leto isto. Ena svetla misel v ozadju je, da so srečanja al-anon tudi med prazniki in zagotovo se jih bom udeležila, da si svoje misli vsaj malo naravnam.
Tudi vikendi so velikokrat taki, da namesto, da bi poskrbela zase, se obremenjujem in mrcvarim samo sebe. Danes sem se ponoči zelo dobro naspala, zato sem zelo hvaležna. Ker se mi je celo boleče grlo pomirilo, ko sem se odpočila. Dopoldne me je nekaj pognalo ven, hodit, v naravo. Želela sem še malo dremati, a so pričela v stanovanje iz okolice prihajati čudne vonjave po razrečilih in barvah in to me je prepričalo, da sem šla raje ven, kot poležavala. Tako, da za telo sem kar poskrbela, saj sem eno uro hodila. Ker živim sama, pa si kosila med vikendom skoraj ne kuham, kar nimam volje. Tako si kosilo naročim iz bližnje gostilne, a zmeraj, ko potem to pojem, se mi zdi, da to ni to. Ker hrana ni bila pripravljena z ljubeznijo, je samo produkt hitrih rok, ki delajo kot po tekočem traku...potem pogledam naokoli in vidim, da bi si zaslužila bolj pospravljeno stanovanje. Pričnem s pospravljanjem, pa kmalu vržem puško v koruzo. Preveč je.
Obstanem še prej, kot na polovici. Potem pričnem z glodanjem samo sebe, kakšni stroški so se mi nakopičili v tem mesecu, zakaj imam tako nizko plačo, ko toliko in pošteno delam, zakaj imam zvezo, ki me ne izpolnjuje in mi krade zadnje atome energije, zakaj, zakaj...
V takih trenutkih vidim, kolikšna je moja ljubezen do sebe.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
3 komentarji:
Vse pohvale vredna razmišljanja,ki so nam pisana na kožo...
Ne morem pa razumet,zakaj ljudje jemljemo toliko stvari osebno, zakaj si dovolimo, da nas kakšna stvar prizadane v dno duše.
Splošna preobčutljivost,
premajhna prizadevnost najprej do sebe in nato do drugih, otežkočeno jemanje stvari s pozitivne plati...to je naš problem,se mi zdi.
Že naši stari starši so vedeli, da je vsaka stvar za nekaj dobra, ali pa da čez sedem let vse prav pride...
Svetle praznike,več zaupanja v višjo silo in srečna srca vam želim.
to sem jaz pred nekaj leti..sedaj prazniki prihajajo, pa me ni strah. Predvsem sem se naučila da sprejmem situacijo takšno kot je. ne pričakujem preveč. Sedaj je zame dobolj, da sem umirjena, sploh pa se ne počutim sama, saj vem da je višja sila vedno z menoj. Tretji korak mi je zelo olajšal življenje. Kot sem predala življenje v roke Višje sile, tako so tudi tile prazniki v njenih rokah..Ne upiram se več..razmere sprejmem takšne, kot so..Višja sila že ve zakaj je tako kot je..
Objavite komentar