Poenostavi

Všeč so mi slogani ki jih uporabljamo. Kot je tale, POENOSTAVI.

Danes sem se res slabo počutila. V službi mi je prikipelo, in počutila sem se kot da bom eksplodirala. Bila sem besna, in hkrati jokava. Težko se kontroliram, ko kdo prestopi moje meje tolerance. Ko sem tako bila vsa razjarjena, sem hkrati razmišljala kaj mi je in kaj mi program svetuje v takšnem primeru. Kot prvo, sem se zavedla da je to trenutno počutje in da bo minilo. Potem sem se zavedla da moram poskrbeti zase, kar sem storila tako, da sem vzela plašč in odšla na malico. Ker sem bila danes precej utrujena, sem vedela, da bo najbolje da odidem domov čimpreje in da se spočijem. Pač nisem naredila vsega kar bi morala, in raje naredila kar je bilo dobro za moje duševni mir. Nisem zmogla, zato sem ugasnila računalnik prej kot ponavadi in odšla domov.

Ko sem utrujena, mi misli divjajo in uhajajo izpod nadzora. Adijo spokojnost. Vse vidim črno in brezizhodno. Ker se slabo počutje potem se slabša, začnem razmišljati o vsemu kar si želim in česar nimam. Hvaležnost adijo. Kar naenkrat ni ničesar več dobrega, in to se v moji glavi hitro stopnjuje. Kmalu že blodim, da mi nič ne gre. Da me nihče me nima rad. Da je vse je brez smisla itd.. Sedaj se že poznam tako dobro, da to hitro ustavim. Ko se v moji glavi začnejo nabirati cčni oblaki, je to znak za preplah. Takrat je moja glava kot nevarna soseska po kateri ni varno hoditi sam. In če sem sama, vem da moram ukrepati. To ponavadi pomeni nekaj čisto preprostega. Včasih napišem sms in dobim odgovor, ki me opomni da nisem sama. Včasih dvignem telefon in pokličem mentorico. Včasih odprem kakšno spletno stran kjer preberem kaj navdihujočega in pomirjujočega. Včasih potegnem iz predala mojo"biblijo"imenovano Hope for Today in preberem berilo za danes. Karkoli začutim v tistem trenutku. To vse ponavadi storim na delavnem mestu. Če pa sem doma, je moja najljubša rešitev sprehod. Narava. Ko se sprosti telo, se zagotovo tudi duša. Samo da dobim kisik in da mi kri zakroži, pa je svet lepši. Vedno je pot, da se potegnem ven iz tiste slabe kože, SAMO ČE SE HOČEM. To pa, sedaj priznam, ni bilo vedno tako. Bili so časi, ko sem se kar valjala v negativnih občutkih in čustvih. Včasih nevede, nehote, ampak velikokrat z zavedanjem. Žal.