Tako lepo je imeti ta naš blog, kjer lahko vsako jutro znova poiščem svoj pristan in začnem dan v stiku z programom. To je tisto, kar je zame osnova, da sem v stiku s sabo, da se zavedam sedanjosti in dogajanja okrog sebe ... Vsa ta leta, predno sem prišla v al anon nisem zaupala življenju, ker me je bilo preveč strah. V moji glavi so bile ves čas skrbi ali o prihodnosti ali o preteklosti, polno zmedenih misli in načrtovanj- kako bi moralo biti v prihodnosti. In posledično se skoraj nikoli ni izšlo tako kot sem načrtovala jaz, ljudje v mojem življenju so ravnali drugače, mislili drugače in govorili drugače. Jaz pa sem tako želela, da bi bilo vse tako kot sem jaz mislila, da je prav. In tako sem bila vedno znova razočarana, žalostna, vse se je vrtelo okrog teh razočaranj. Strah, zaskrbljenosti in napetosti so bile večji del mojega življenja.
In potem, ko sem prišla v al anon sem videla koliko veselja in zadovoljstva je v ljudeh, ki imajo težave podobne mojih. Kako je to mogoče, sem se spraševala? In danes vem, da je vse odvisno od mojega pogleda in izbir. S pomočjo srečanj, izpovedi ljudi iz programa, mentorice, vedno bolj zaupam sebi. Svojo bolezen odvisnosti od drugih ljudi prepoznam, priznam. Ta bolezen odvisnosti od odnosov me je usmerjala v druge ljudi, v občutke drugih, sebe nisem želela izpostavljati, ker sem se bala zavrnitve drugih in še in še.
Danes vem, da lahko sem to kar sem, ker ne potrebujem drugih, da bi usmerjali moje počutje, danes sem lahko to kar sem. S tem se učim tudi druge sprejemati take kot so. In Takšno je danes moje zaupanje vase, v življenje. Danes lahko zaupam v življenje, tudi kadar mi ne gre vse tako kot želim, ne načrtujem več kaj bo in kako se bo kaj izšlo, opravim svoj del, ostalo pa prepustim in zaupam Bogu. Tako vem, da bo vse tako kot je zame prav ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar