Odvisnost v družini

Družina in odvisnost

Na vseslovenskem srečanju v soboto je g. Jože med vsem zanimivim predavanjem o odvisnosti prikazal tudi, kako izgleda družina, v kateri je alkoholik. Alkoholik iz družine
»štrli«, se ne obnaša skupnosti primerno, ne sodeluje, deluje destruktivno in proti družini.
Družina kot neki skupek ljudi na enem polu in alkoholik na drugem polu.

Danes sem se zavedela, da ravno tako jaz štrlim v »ven«, a ker nimam družine, sem to opazila v službi. In do tega pridem sama, ne da bi vedela zakaj in kako. Obnašam se drugače, strah me je, kaj mi bodo rekli drugi, kaj mi bodo »naprtili«, kdo bo slabe volje, da bo vplival tudi name, kajti zelo težko ločim tujo slabo voljo od svoje. Vseh teh stvari se bojim in potem to tudi pritegnem. Velikokrat se zgodi, da sem jaz dejansko na enem koncu, vsa zaprta, na drugem koncu pa drugi, ki »vpijejo« name, kažejo name in na moje napake s prstom in me obtožujejo.
V prejšnji službi je bilo neštetokrat tako, da so na enem koncu sodelavci pili kavico, se pogovarjali, smejali, na drugem koncu pa jaz tiho in s sklonjeno glavo delala. Z občutkom krivde, da še zmeraj ne naredim dovolj.
Z raznimi oblikami pomoči sem prišla do take stopnje, da sem se tudi jaz priključila, da sem si dopovedala, da imam tudi jaz tam pravico biti in piti kavo. Ko sem menjala službo, sem se poslužila tega novega »recepta« in se tudi priključila, ko se je vnel kak skupinski pogovor. Novi šef me je enkrat hudomušno »usekal«, da vlečem na ušesa, sem se pa potem potegnila nazaj in zopet se ne priključujem skupinskim razpravam. Enostavno se ne morem več prepričati, neka sila me vleče nazaj na stol, ko pomislim, da bi se priključila. Kot da bi se bala, da me bo kdo udaril, če se bom oglasila.
In tako boleče se zavedam, da se dejansko sama odtrgam stran, da sem na robu, da sem drugačna.
Glede na to, da sem že doživela boljše čase glede tega, sem sedaj kar razočarana.
Saj se zadnje čase zares počutim kot neki majhen otrok, ki se stalno boji, da ga bodo okarali, da ga bodo okrcali po prstih. In stalno gledam in oprezujem, kakšne volje je drugi, da ga ne motim takrat, ko se meni zdi, da je prezaposlen, da bi ga skratka motila.
Preveč gledam na druge in premalo na sebe.
Kadar tako izgubim stik s seboj sem res tako razočarana nad seboj in potem po stari navadi se še karam, zakaj sem taka.
Ravno včeraj sem poslušala neki prispevek o samospoštovanju, da se nikdar ne sme kritizirati osebo, ampak zmeraj le vedenje. Vedenje pa se da popraviti.
Jaz pa zmeraj kregam in obsojam sebe kot osebo. In še to:
Bilo je rečeno tudi, da človek, ki se samospoštuje, bo takoj znal na listek napisati pet svojih dobrih lastnosti. Jaz priznam, da nisem spravila skupaj niti tri.
Enkrat nameravam vprašati koga, ki mu zaupam, da mi pove, kako mene vidi v najboljših trenutkih, katere dobre lastnosti vidi pri meni. Mogoče se bom potem zamislila. Ampak potem sem spet odvisna od drugih, če le drugi vidijo dobro v meni, jaz pa ne.
Morda pa bom vsaj drugim verjela in da bom vsaj vedela, na čem lahko gradim naprej, kadar bom v slabi koži.
Res muka mi je razmišljati o sami sebi. Tako hitro zapadem v analiziranje drugega, ponavadi partnerja, da se mi ni treba osredotočati nase.
Glede na to, da pa vse mine, vem, da bo minilo tudi to, da se ne spoštujem dovolj. V to pa res trdno verjamem, ker imam Al anonske skupine, da se urim v tem in utrjujem.
Hvala Al anon!