Drugačna sem

Drugačna sem, tako drugačna

Ta moja drugačnost iz mene kar vpije.
Moja služba je drugačna, ko večina ljudi ob petkih prej zaključi, jaz takrat najbolj delam, ko drugi uživajo veseli december, se jaz skoraj pretrgam v delu, ko si drugi ustvarjajo družine, jaz uživam samski stan in vsak dan lovim priložnost za mimoidoče poglede, ko drugi potiskajo otroške vozičke, jaz žalujem, ko se drugi zavedo, da jim je kratena njihova osebna meja, to ljudem pokažejo, jaz ne, ko drugi praznujejo, sem jaz doma in se zamotim z vsem, samo da tega ne opazim. In potem, ko so mimo, spet prilezem iz svoje hiške.
Tako zelo sem zgleda drugačna, pa tako zelo se trudim, da drugi tega ne bi opazili. Tudi v tem sem drugačna. Drugi se ne trudijo, da ne bi pokazali, kdo so.
Drugi pokažejo, ko so jezni, jaz nisem nikoli jezna. Jaz sem samo tako neskončno žalostna. Nikdar se ne spomnim, da bi pokazala jezo. Spomnim pa se slabega počutja in žalosti, ko sem tlačila to čustvo. Jezo. Nikdar mi ni bilo dovoljeno biti jezna. Moj bog. Jezen je bil že oče tako zelo, mama še bolj, kaj bi bilo, če bi bila jezna še jaz. To bi padale batine. Morala sem to zatreti. Jaz nisem jezna. Jaz nisem jezna. Sem pa neskončno žalostna. To pa mi je bilo dovoljeno.
To mi je bilo pa dovoljeno v neskončnost.
In še sedaj ne upam pokazati jezo. Jezo zavijem v vse mogoče celofane, samo da ne izgleda kot jeza. Predrugačim jo v manipuliranje, v obtoževanje, v žrtev, v stisko, v moreče razpoloženje. Ker če bi jo pokazala, bi tvegala, da bo potem padalo po meni. Kot bi padalo takrat, ko sem bila mala. A sedaj je drugače. Ne bi padalo, a jaz imam vseeno občutek, da bi.
In še sedaj se bojim nekoga, ki odkrito izraža jezo. Potuhnem se, zakrknem, zaprem v školjko, v sebi drgetam, čakam, da bo minilo…
V meni so ene take sile, ki mi zaustavljajo in onemogočajo biti to, kar sem.
Oh kako se trudim te sile zmaličiti, uničiti, da bi končno prišla prava jaz na površje. Trudim se in vse te stvari, ki se jih sedaj zavedam, se jih še pred letom dni nisem. In so zelo močne, ne da se jih kar izruvati. Čez noč.
Sedaj ko pišem, vidim, kako se težko osredotočim samo na eno temo. Misli mi begajo kar sem in tja.
Skratka, danes sem bila kar presenečena nad seboj, koliko energije vlagam v to, da ljudem ne bi pokazala, kaj v resnici mislim.
Meni je to zelo naporno.