Recidiv

Recidiv...
Danes je nedelja. Načrt imam oditi na obisk k staršem, tam bo na obisku tudi sestra, pa mali nečakec, ki ga že tako dolgo nisem videla in ga pogrešam...
Veselila sem se te današnje poti proti domu.
Sedaj pa gledam sonček zunaj, jaz pa sem še vedno za štirimi zidovi in se ne morem "spraviti" na pot.
Danes mislim, da sem doživela nekaj takega, kot alkoholični napad, alkoholično obnašanje.
Res je, spet sem se zapletla v zvezo z nekom, ki kot tudi moji prejšnji partnerji, nima časa, je preveč zaseden, utrujen, ima tudi obveznost do otroka iz prejšnjega razmerja...poleg tega je med nama 100 km.
Se mi zdi, da ima on najhujše karakteristike od vseh do sedaj. Sicer sem to zmeraj doživljala, da nekdo nima časa zame, jaz pa zato jokam.
Ampak danes se mi je to po dolgem času zgodilo. Kot da bi padla v recidiv.
Navsezgodaj me je klical, ko bi jaz še spala in mi ni bilo jasno, kako to, da nisem dala zvečer telefon na potiho. Oglasila sem se, čeprav bi bilo bolje, da bi klic ignorirala in spala naprej.
Poklicala, ko bi se naspala, skratka, poskrbela zase.
Ker pa nisem poskrbela zase, me je nekaj njegovih opazk zelo hitro spravilo na tla. Začela sem jokati in se razburjati, zelo sem si škodila sama sebi.
Vse moje zatajevane želje so privrele na plan. Željo po bližini, razumevanju, varnosti. To, kar mi on na vse pretege obljublja, da še pride. Ko bo imel čas.
Sedaj sem kot ožeta cunja. Pustila sem, da so me dejanja drugega spravile tako daleč.
Jaz vem, da imam tudi jaz strah pred bližino, po prvi dolgi zvezi, ki je trajala skoraj desetletje, sem večinoma sama. To je že devet let.
In večkrat me zajame panika, da mi uhajajo najlepša leta in nimam ob sebi nikogar, ki bi me malo razvajal, objel, stal ob strani...
In sedaj imam spet neko "obetajočo" zvezo, od katere nimam skoraj nič. Razen telefonske pogovore, pa preko telefona ni bližine, ki si jo jaz kljub vsemu želim.
In danes, ko sem se kot že leta in leta doslej zbudila sama in me je še klical in spomnil na to, kako ni časa za najino zvezo, je meni "odkrilo" pokrovko. Škodila pa sem samo sebi.
Kaj naj storim?
Nekajkrat sva že nehala in spet prišla skupaj. V enem letu sva bila vsega skupaj fizično skupaj približno en teden. Ne more se vzpostaviti bližina, neprestano imam občutek, da bi se morala bolj spoznati in potem bi se lažje izkristaliziralo, iti vsak svojo pot, ali pa dobiti možnosti iti skupaj naprej.
Zaradi razdalje se pa nič ne reši. Višja sila moja, kje si ?
Pomislila sem že, kako bi bilo dobro, da bi se z bivšo partnerko, s katero ima otroka, pobotal in jaz bi točno vedela, da pustim to za seboj.
Tako pa nekako se ne zgodi ničesar takega, da bi nedvoumno prišla rešitev.
Če si bom iskreno želela, da se nekaj razreši, kakorkoli, ne bo pritiskala, se tudi bo. Vem.
Samo kaj, ko jaz si vseeno še želim, da bi višja sila uredila tako, da bi bila midva skupaj.
Tako še zmeraj pritiskam na višjo silo, naj uredi tako, kot hočem jaz.
Dejstvo je, da si jaz glede na program želim stopiti na višjo stopničko. Ko ne vidim več rešitve, jaz zvezo znam edino prekiniti. Nikoli nisem naredila kaj drugega.
Vem pa, da ljubezen da ljubezen. Jeza pa jezo.
To že vem, a še zmeraj sem danes padla v svoj stari vzorec nemoči: jeza, jok, nemoč.
In potem izčrpanost. Odvisnost od odnosa.
Hudo je to. Kdor ni doživel tega, si ne more misliti, kako je to hudo.
Sedaj sem prebrala berilo iz "Pogum da spremenim".
Vsaj eno stvar si bom danes dala samo sama sebi, nekaj lepega. Pa čeprav bo to sprehod, ali pa kakšna lepa misel sama sebi. Čeprav sedaj ta moment še zmeraj karam sama sebe, kako, da sem spet padla v luknjo nemoči v odnosu.
Danes bom nekaj sama prispevala k dobremu počutju. Dober občutek, da se to lahko po novem sama odločim.
In še nekaj: pravkar sem dobila vest, da moja sestra ni na obisku pri starših, ampak sem dobila njen klici iz porodnišnice. Dobila sem še eno malo nečakinjo, čeprav en mesec prej. Ampak verjamem, da bo vse vredu:-)