Osredotočanje na mene samo

Osredotočanje na mene samo…to je zame čisto nekaj novega…
Vse življenje sem gledala samo iz zornega kota drugih in sem se glede na to, kar sem videla,
Tudi prilagajala. Nikdar se nisem vprašala, kaj jaz čutim, kako jaz nekaj vidim, kako bi naredila, da bi zase poskrbela, da bi mi bilo lažje…
Vendar sedaj, ko že zmorem kak trenutek pogledati v sebe, sem presenečena, da tam ni samo praznina, ampak da je neka vsebina. V meni je vsebina!
Nikdar nikdar tega nisem verjela, lahko so mi govorili še pa še, ampak jaz sem živela samo toliko, kolikor so drugi živeli zame.
Ko se mi je smejal, sem se smejala tudi jaz, ko je bil jezen, sem bila napeta in jezna tudi jaz, ko tiščal v sebi, sem tiščala tudi jaz. In tako v partnerstvu, v službi, povsod.
Jaz sem prava mojstrica v prilagajanju. Spreminjam se kot mimoza. Kot veter piha.
Če piha mrzel veter, moram biti mrzla tudi jaz, če je vroče, moram biti vroča tudi jaz.
Ne upam si biti jaz, nekaj posebnega. Ne verjamem sploh, da mi je to dovoljeno.
Le kdaj se mi je vsadila ta misel, da meni ni dovoljeno?
Meni ni dovoljeno skoraj ničesar. Drugim dovolim, da delajo napake, sebi jih ne dopuščam. Ko jo naredim, se v sebi pretepem. Namesto, da bi potolažila samo sebe. Kot mama potolaži svojega otročka, da bo drugič boljše, če stori kakšno napako.
Jaz čutim, kako bi mogla božati in tolažiti tega mojega malega otroka v meni. To sem se boleče zavedela nazadnje, ko sem videla očka z majhno punčko. Ko ga je vprašala, če bosta šla še v trgovino in on se je pogovarjal in dogovarjal z njo, hkrati pa je bil tako zaščitniški. V sebi sem začutila tako bolečino, ki se je prav boleče zažrla v moje bistvo. Dejansko sem si želela biti na mestu te punčke, ki tako sproščeno uživa svojo brezskrbnost in občutek, da je na varnem. Jaz se tega občutka sploh ne spomnim. Kar pomnim, sem se počutila, kot da živim v hudo nevarnem svetu. Kamor sem prišla, sem imela pripravljene kremplje, da se bom borila, ko mi bo pretila nevarnost. In nevarnost je bila povsod. Povsod.
Kakšen blažen občutek, ko imam sedaj višjo silo, ki skrbi zame, da se mi ne bo nič hudega zgodilo. Nič takega, kar ne bi bilo prav zame.
Tako dobro poskrbi zame, da lahko jaz postajam bolj sproščena, lahko začenjam ŽIVETI.
Ni mi treba na vsakem koraku trepetati in se bati, kdaj me bo kaj udarilo.
Lahko se pričenjam prepuščati življenju in končno začeti prejemati tisto, kar mi ima življenje dati!!