Preden sem prišla v Al-Anon se nisem zavedala da je bilo zares tako težko. Preživeti namreč. Ko mi je bilo končno dovoljeno da del življenja ko sem odraščala v alkoholični družini tako vidim, so popustile vse zavore. Tedaj sem jokala, predvsem pa žalovala. Zelo dolgo. Spomnim se da so mi povedali da to, da sem tako neskončno potrta in žalostna, lahko pomeni da žalujem. Žalovala sem za svojim izgubljenim otroštvom, za očetom ki ga nikoli nisem imela in mamo ki je zaradi očetovega pitja bila nedostopna in depresivna. Sedaj na svoj prvi del življenja gledam drugače. Končno so moja čustva upoštevana..
Izraz okrevanje mi je všeč. Saj je logično, da človek okreva potem ko se mu zgodi nekaj težkega. Vendar je to včasih težko priznati. Odraščanje v alkoholičnem ozračju me je preoblikovalo v perfekcionista. Jaz vse hočem takoj in popolno. Spodrsljajev si ne privoščim. Do sebe sem neizprosna. Misli kot:" Kaj boš sedaj okrevala? Saj ni tako hudo. Kar pozabi in živi kot da se ni nič zgodilo," so nekaj povsem sprejemljivega zame. Sedaj vem, da je tudi to moja bolezen. Ne prepoznam resnice. Bežim v zanikanje, potlačim čustva, ne zaupam svojim občutkom.
Ni mi bilo dovoljeno čutiti. Zato sem potem ko sem prišla v program in se začela zdraviti, bila veliko žalostna in jezna. Olajšanje. Vse kar čutim, je prav. Nihče mi ne govori kako se moram obnašati in kako moram čutiti. Če sem jezna, je tako prav, saj mi hoče jeza nekaj povedati. Če sem žalostna, me nihče zaradi tega ne zavrača, saj imam vzrok da sem žalostna. Dovoljeno mi je da imam vzpone in padce. Ni mi treba biti popolna. Ni mi potrebno hiteti. Ni važno kako hitro napredujem. Nisem odgovorna za to, kako se drugi ljudje obnašajo in kaj delajo. Nikogar mi ni treba kontrolirati, sedaj imam veliko lažjo nalogo - skrbim samo zase. To zmorem.
Hvala Bogu za Okrevanje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar